uredništvo DL

Sami mojstri v dresih najboljših svetovnih moštev. In med njimi mladenič. Niti devetnajst let še ni dopolnil, pa se je že vse do zadnjih metrov enakovredno kosal z njimi. Ko so v zaključku vzpona pospešili, je nadaljeval v svojem tempu in prišel na vrh kot peti ter na tem mestu dirko tudi končal v majici najboljšega mladega kolesarja.

Podatki držijo. Ne gre za pomoto. Ne gre za letošnjo dirko Po Sloveniji. Bilo je pred osmimi leti, mladenič, ki je tako opozoril nase, pa je bil Tadej Pogačar. Letos se je zgodba ponovila. Vzpon na Golte, spet mladenič, ki pa je že dopolnil devetnajst let. Na Golte je kolesarje tokrat peljala 4. etapa. Junak v belem je tokrat pol leta starejši in je na Golte prikolesaril kot osmi, a se je s tem v skupnem vrstnem redu povzpel na četrto mesto. Zgodbi se razlikujeta v malenkostih. Mladenič v belem je bil tokrat Novomeščan Jakob Omrzel, član moštva Bahrain Victorious, po mnenju strokovnjakov ta čas največji up slovenskega kolesarstva, ki pa že ima nekaj, kar si Tadej Pogačar vroče želi. Granitno kocko, ki jo vsako leto dobi zmagovalec znamenite dirke Paris–Roubaix, je dobil v roke lani, ko je tam ukanil vso svetovno konkurenco med mladinci.

Novomeščani lahko z veseljem pričakujemo prihodnja leta. Poleg Jakoba Omrzela se z odločnimi koraki proti svetovnemu kolesarskemu vrhu vzpenjajo še Žak Eržen, Anže Ravbar in Gal Glivar. Govoriti o naslednikih Primoža Rogliča, Tadeja Pogačarja in Mateja Mohoriča je še prezgodaj, a fantje so na dobri poti.

So dokaz, da se z mladimi v novomeškem kolesarskem klubu dela dobro, čeprav na rezultatni listi tega ni videti. Z izjemo šprinterja Tilna Finkšta, ki se lahko pohvali s sedmim in šestim mestom v drugi in tretji etapi, se nikomur izmed kolesarjev Adrie Mobila ni uspelo približati najboljši deseterici, najvišje uvrščeni kolesar novomeškega moštva v skupnem vrstnem redu pa je dirko končal na 75. mestu.

Gre za velik problem, ki ga v novomeškem kolesarskem klubu ne bodo mogli rešiti. Ker je problem globalen. »Ne moremo vzgojiti toliko dobrih kolesarjev, kolikor nam jih velika svetovna profesionalna moštva lahko poberejo,« z nemalo grenkobe pove Srečko Glivar, pred tremi desetletji trener prvega slovenskega poklicnega moštva, ki že leta v Novem mestu skrbi za vzgojo mladih kolesarjev. 

Dokler so poklicna moštva v svoje vrste jemala praviloma kolesarje, ko so zaključili obdobje mlajših članov, starih do 23 let, ni bilo takih težav, zdaj pa po vsem svetu pobirajo in v svoje drese oblačijo že obetavne mladince. Klubi, ki ne sodijo v prvi svetovni razred, tako nimajo nobenih možnosti. Zadržijo lahko le povprečneže ali dobijo nazaj tiste, ki jim med velikimi ni uspelo.