Pohod v Jovse: Blato, smeh in dobra družba
Na 11. pohodu v Jovse so udeleženci vseh starosti premagali blato in mokrišče ter ob druženju uživali v naravi, razgledih in kosilu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
V nedeljo, 12. aprila, smo na Gmajni (Veliki Obrež) izpeljali že 11. pohod, tudi tokrat v nam tako ljube Jovse!
Pot, ki nas je čakala, je bila v zadnjih dneh pred nedeljo večkrat preverjena in pripravljena (preverjena prehodnost čez največje blato, postavljena začasna brv na kanalu Šica, požagane vrbe, ki so jih podrli bobri, da je bil možen prehod preko mostička pri povratku, ...). Zelo smo se veselili, da bomo ponovno lahko šli po njej, saj zadnji dve leti tega nismo mogli zaradi neprehodnosti mokrih travnikov – ampak, to so pač Jovsi, mokrišče in močvirje, in vse to pač spada zraven!
Na našem izhodišču, središču Gmajne, kjer se vsako leto zberemo, nas je bilo res veliko. Vsi niso nadaljevali cele poti, saj je bil najmlajši udeleženec star samo dobre 3 mesece in je voziček zmogel le do Johanovega hrasta.
Smo se pa prešteli kasneje, ko smo preskakovali beter (kanal, zaraščen s travo) na poti domov in prišli do številke 54 – od tega je bil verjetno najmlajši »pohodnik« star kakšno leto (Filip je pravkar shodil, seveda je vso pot ali presedel v triciklu ali ga je mama nosila), najstarejša pohodnica pa je stara skoraj 80 let, lahko pa trdim, da ji je šlo več kot odlično! To je res vzor aktivne starostnice!
Kot sem napisala, nas je nekje do Johanovega hrasta pot vodila po utrjenem makadamu, v nadaljevanju po bolj zaraščenem kolovozu in tik pred grabo je bil že prvi, krajši izziv s smrdečim blatom (po eni teoriji, naj bi Jovsi dobili ime iz nemščine – Jauchssee – gnojnično jezero). Strumno smo ga premagali, stopili na brv, ki je bila, posebej za otroke (mimogrede, bilo jih je vsaj kakih 10 in to v starosti od 1 leta do 8) doživetje, primerljivo s kakim adrenalinskim parkom. Da pa morajo kake udeleženke vmes malo postokati, ko se brv zaziblje, je pa tako za popestritev!
Pa preko sušnega travnika do roba gozda in med svetlo zelenimi poganjajočimi bukvami, jaušami, podrastjo, čemažem, ... do table, kjer je predstavljen plavček, še ena značilna vrsta žabe (žabca), ki se obarva modro, ko se pari. Žabe smo srečevali, plavčka pa nismo videli, verjetno še ni bil pravi čas.
Na opazovalnici pri račji mlaki pa postanek, obvezno fotografiranje, malo malice in malo okrepčil iz nahrbtnikov, podpisi v knjigo zgoraj po strmih stopnicah v razgledišču, opazovanje vrb in velikega dela Jovsov, vse do Sotle, ... in klepeta.
Povratek nas je vodil najprej spet po gozdnem robu, pa po drugi poti. Ko smo prehajali iz gozda v travnik, smo ob mostičku preko še ene grabe lahko videli, da so so vse do tja naselili bobri. Vrbe jim odlično teknejo, zašilijo jih kot najboljši šilčki.
Stopili smo na nekoliko daljši zamočvirjen del, tu se najbolje obnese posebna tehnika hoje: delaš večje korake in loviš vrhe kupov, ki jih ustvarja močvirska trava, mi jo imenujemo šil. Kupi so precev trdni, če ga zgrešiš, si pač malo zajameš v obutev – pa saj se voda posuši. Tudi zabavno je takšno premikanje in odlična vaja pozornosti, koordinacije in ravnotežja.
Ob koncu tega blatnega dela smo preskočili ozko grapo, kjer nas je naša statističarka Vida preštela (vsako leto pripravi podrobno analizo pohoda, udeležbo in priloži še cel kup fotografij). Zadnji krajši postanek smo imeli še na ostankih Attemsovih parn, kjer so včasih zbirali in shranjevali seno za to rodbino, ki je imela v posesti grad in gospodarske objekte v Brežicah.
Ko smo ponovno stopili na utrjeno cesto, se nam je zazdelo, da že vohamo dobrote, ki so nam jih tradicionalno za kosilo pripravljali »nepohodniki« na domačiji B &B (beri pri Vidmarji). Kosilo je bilo že skoraj pripravljeno, čeprav smo bili samo malo prehitri, tako smo imeli še čas za preobuvanje in počitek, da se lahko spravimo k »težaškemu« delu pohoda: druženju, jedači in pijači (letos so bili na meniju hamburgerji in pečena rebra, pa veliko prilog, da o »dvigu« sladkorja s sladicami ne govorimo), pa veliko smeha in na koncu pesmi. Druženje, kot se šika!
Povedati je treba, da se že vsa leta nam Gmajnarjem pridružujejo na pohodu (nekateri tudi samo na kosilu) še naši prijatelji, sorodniki, znanci, starejši, mlajši, vedno več je otrok, ... ki so izvedeli, da nam je vedno lepo! In mi smo jih nadvse veseli in set jih vabimo in spet širimo našo mrežo dobre volje! To pa je najlepši del – dobra volja in druženje!
Vabljeni na 12. pohod, mogoče spet v Jovse, ki bo najbrž v prvi polovici aprila 2027!
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
