osebni arhiv

Dnevnik Jutro je v nekrologu o njem pričel zapis: »Rodil se je v osrčju naše bajnoslovne in sanjave Bele krajine...« Milan se je rodil v družini Jožefa Pluta in Marije (roj. Sopčič) ter bil krščen za Mihaela, a je vedno uporabljal ime Milan. Po osnovni šoli v domačem kraju je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Novem mestu in potem v Karlovcu ter še v Trstu.

Navdušen nad jugoslovansko idejo

osebni arhiv

Idejo o tem, kaj bi lahko bilo njegovo življenjsko poslanstvo, je dobil od Belokranjskih študentov Nika Zupaniča in Franca Derganca, ki sta na Dunaju izdajala kulturno-politično revijo Jug.

Ko sta bila v času počitnic doma sta ga navdušila za jugoslovansko idejo in Milan je leta 1899 odpotoval v Beograd, kjer je postal dopisnik različnih časopisov.

Srbska vlada mu je dodelila tudi službo v vladnem >Presbiroju<. Po njegovih prizadevanjih pri oblasteh so bili na kronanje kralja Petra I. Karadjordjevića leta 1904 povabljeni tudi slovenski predstavniki. Na slovesnosti je nastopila tudi operna pevka; v Črnomlju rojena Mira Dev - Costaperaria.

Pomagal pri umetnostni razstavi

osebni arhiv

Milan je imel pomembno vlogo pri pripravi prve Jugoslovanske umetnostne razstave v Beogradu. V času aneksijske krize (priključitev Bosne in Hercegovine Avstro-Ogrski) leta 1908 se je vrnil v Ljubljano, a zaradi nenehnega policijskega nadzora se je kmalu preselil v Split kjer je delal za časopis Sloboda.

Leta 1910 se je za kratek čas vrnil v Beograd, kjer je dobil instrukcije in ponovno odšel v Ljubljano kjer je kot zaupnik Narodne Odbrane (finance in navodila mu je dajal Milan Pribičević - Avstro-ogrski častnik srbskega rodu, ki je leta 1904 prestopil v srbsko vojsko) izdajal časopis Jutro do 1912 leta. Pozneje je še nekaj časa bival v Trstu.

Vmes je po nalogu jugoslovanskih iredentistov potoval tudi v Pariz. Dotok denarja iz Srbije je pričel usihati usahne in časopis je prenehal izhajati. Pred tem je bil zaradi širjenja jugoslovanskih idej večkrat zaplenjen. Ponovno se je vrnil v Srbijo in tam postal vojni poročevalec iz bojišč Balkanskih vojn.

Sto dni zaprt na Ljubljanskem gradu

osebni arhiv

Začetek prve svetovne vojne dočaka v Ljubljani, kjer je bil za sto dni zaprt na Ljubljanskem gradu, nato pa poslan na rusko fronto - v Galicijo, kjer je bil dvakrat ranjen. Padel je v rusko ujetništvo, po ruski revoluciji pa je prevzel poveljstvo nad polkom in stopil v službo srbske armade. Po povratku v domovino se je pridružil generalu Majstru in sodeloval v neuspešnem zavzetju Koroške.

Pisal je tudi za Hrvaške: Riječi, Zagreber Tagblatt, Srbske: Reči, Politiko, Edinost, za Ljubljanski Dan. Znan je bil po svojih zapisih - Belgrajska pisma, ki so izhajala v Slovenskem narodu in podlistku iz Macedonskega bojišča in Izprehodi po Macedoniji. Bil je aktiven pri ustanavljanju podružnice Udruženja rezervnih oficirjev in bojevnikov za Slovenijo.

Po hudi in dolgotrajni bolezni, ki je razjedala sicer njegovo močno telo je 7. aprila 1925 umrl v bolnišnici na Studencu pri Ljubljani.