Splet

Po osnovni šoli v Semiču je Alojz Mihelčič obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer je maturiral leta 1927, nato pa je šolanje nadaljeval na medicinski fakulteti v Ljubljani, Gradcu, Dunaju in Pragi, študij pa končal v Zagrebu. Tudi zaradi tega je bil poliglot in je poleg slovenščine ter srbohrvaščine tekoče govoril nemško, češko.

Med študijem je bil politično aktiven; skupaj z bratom Jožetom Mihelčičem in agronomom Janezom Marentičem je v Petricovi zidanici sodeloval pri organizaciji prve konference belokranjskih komunistov.

Politika

Ljudje ob Kolpi: Janez Marentič

Kronika

Ljudje ob Kolpi: Jože Mihelčič

Kot zdravnik v Metliki so ga oblasti internirale v Ivanjico (uradno vojaški manever rezervistov) in kasneje v Lepoglavo in Bilečo, kjer so interniranci sodelovali v javnih delih. Zaporniki so opisovali hudo trpljenje v taborišču a tam so imeli kljub vsemu organiziran tudi obisk soprog in dovoljenje prenočitev v mestu v času obiskov. To je marsikomu olajšalo življenje; proslavljali so tudi 1. maj s petjem, med drugim “Internacionalo” in “Bilečanko”. Nekateri revolucionarji so pozneje v svojih spominih opisovali zapore iz stare Jugoslavije kot malenkosti v primerjavi z Golim otokom.

Takoj po okupaciji se je vključil v ilegalno delo in ustanovitev metliškega odbora OF v katerem je sodeloval tudi pater Norbert Klement (prinesel tudi večji finančni prispevek!), ki je pozneje zaradi nesoglasij s komunisti izstopil in bil po krutem mučenju ubit. Lojze je v začetku leta 1942 je prešel v partizane. Brat Jože, komisar Prve belokranjske čete, je bil ujet in 6. decembra po sojenju v Ljubljani ustreljen. V partizanih je organiziral bolnišnice v kočevskih krajih (Kočarji, Kačji potok, Planina, Štale …), dokončno pa je bolnišnico postavil pri Travniku in dobila je ime “Vinica”. Aprila 1943 je bil premeščen v Cankarjevo brigado, bolnišnico pa je prevzel dr. Miroslav Gerbec-Borut in kasneje dr. Lojze Štrancar, ki je uvedel oddelek za tifusne bolnike. Bolnišnica je postala zelo uspešna s prihodom ruskega kirurga dr. V. T. Leonova. Med veliko ofenzivo je organiziral preselitev vseh bolnišnic iz Žumberka v Kočevski Rog, zatem pa nazaj v Žumberak in Belo krajino, kar je bil izjemen logističen podvig.

Splet

Po vojni je nadaljeval zdravniško prakso, toda zaradi svojih stališč je bil julija 1949 aretiran, obtožen in brez sojenja - le z odločitvijo političnega organa (!), skupaj z ženo Nado Kovačič Mihelčič – aretirano že 15. junija 1949. Nada je bila rojena v Sodražici in je bila med vojno internirana v Gonarsu, sicer pa bila učiteljica in pozneje ravnateljica v OŠ Šmihel v Novem mestu.

Splet

Oba sta dobila 24-mesečno prevzgojno kazen na Golem otoku. Alojza, ki je »svoja stališča revidiral«, kot so komunisti rekli skesancem ob fiktivnem priznavanju krivde, so izpustili po 14 mesecih, Nadi pa so kazen še podaljšali – prestajala jo je 29 mesecev in bila pomiloščena  29. novembra 1951, ob Dnevu republike.

Po vrnitvi je Lojze delo nadaljeval le nekaj časa; postal je razočaran in zagrenjen. Sicer pa je bil poznan kot velik intelektualec in revolucionar, seveda na koncu razočaran …  Umrl je kot upokojenec v Novem mestu, kot velik domoljub – Belokranjec pa je želel biti pokopan doma - tako da počiva pri sv. Duhu na semiškem pokopališču.

Splet

Dolenjski muzej hrani Mihelčičeve predmete iz partizanskega obdobja: partizanska kapa, ki je bila v njegovi lasti in je danes del muzejske zbirke, je tudi omenjena kot emblematičen predmet. V Bazi 20 (Baraka št. 22) pri Kočevskem rogu je stalna razstava, kjer so prikazane partizanske bolnice – med drugim tudi tiste, s katerimi je imel dr. Mihelčič povezavo. Muzej je v sodelovanju z občino označil tudi bolnišnice, kot je Jelendol, in pripravil informacijske panoje v slovenščini in angleščini.

Splet; Dolenjski muzej

Splet; Dolenjski muzej

Spomini in anekdote

Blaž Kočevar je zabeležil anekdoto, kako je med zimskim obiskom hudo bolnih in revnih sester, ki nista imeli denarja, v Sadinji vasi rešil situacijo: "Čeprav je bil ateist, jima je hudomušno naročil, naj zanj zmolita tri Očenaše ter Zdrave Marije in dolg bo poplačan.

Učenke se spominjajo njegovega humornega pregleda:

Na zdravniškem pregledu pred vstopom v šolo je dejal: "Suhcena, a mišičasta, dolga ko lojtra ..., kar v šolo naj gre …«.
"Pa me je pregledal in rekel moji mami: 'Mina, kaj smo se zato borili, da bomo tako suhceno deco pošiljali v šolo … domov še za eno leto!'". Pa sem, se igrala doma še eno leto.«

Zvonko Rus pripoveduje o dr. Mihelčičevem nemškem ovčarju. Nekoč - na nedeljskem kosilu v gostilni Makar v Metliki - je naročil zrezek zase in za psa. Zahteval je, da pes dobi hrano na enakem krožniku kot on – in ga tudi dobil. Gostilničar pa je krožnik po dogodku pred gosti razbil, da ne bi kdo mislil, da je gostje dobijo krožnik, s katerega je prej jedel pes. Nekateri sorodniki zatrjujejo, da je dogodek potekal v gostilni Badovinac, dr. Mihelčič pa naj bi krožnik razbil sam, po plačilu, vendar po številnih preverbah drži Rusova trditev.

Prijateljeval je z dr. Jankom Jarcem, zgodovinarjem iz Novega mesta, ki je bil rojen v Črnomlju, s katerim sta v javnosti praviloma govorila latinsko – morda, kot domneva anekdota, da bi se izognila prisluškovanju udbovskih agentov.