E. P.

To je najlepša dolina med Italijo in Slovenijo, zakladnica naravnih lepot in bogate zgodovine. Za dolino Glinščice velja rek - manj je več. Nahaja se tik za slovensko mejno črto, a še vedno globoko v slovenskem etičnem ozemlju.

Kanjonska dolina, ki jo je izdolbla reka Glinščica, je bila cilj društvenega planinskega izleta. Reka izvira v vasi Beka pri Kozini, v toku premaga 410 višinskih metrov in 12 dolžinskih km, izliva se pri Trstu v morje. Dolina je bila naseljena že v pradavnini in je bila 1996 razglašena za naravni rezervat.

E. P.

Po stoletjih uporabe danes dolina Glinščice ni več prehod ne za trgovino, ne za železnico in vodovod, temveč je postala oaza za ljubitelje narave, nudi veliko možnosti za šport in rekreacijo. Strma pobočja, po katerih prestopajo koze, kamnite poti, skalnati stebri, 36 m visok slap Sopot bi bili lahko del gorske pokrajine nekje na severu in vendar je pod nami Trst, morje z množico ladij, ki neslišno drsijo po gladini.

E. P.

Območje je asimetrično poraščeno z rastlinstvom, na eni strani melišča, na drugi gozdovi, strme stene. Netopirja smo videli le v grbu parka, ruj pa še ni povsem žareče obarvan …

Prehodili smo krožno pot, iz Boljunca, mimo ostankov rimskega vodovoda, najnižje ležeče planinske koče, do cerkve Marije v Pečeh, slapa Sopot do Botača. Sledil je strmi vzpon do kolesarsko sprehajalne poti na progi nekdanje železnice. Razgledišče Zabrežec je ponujalo krasen razgled vse do morja.

E. P.

Sledil je spust do Boljunca. Sončen dan in Milje, mesto s svojo beneško arhitekturo, ozkimi ulicami in obmorskim šarmom, je bil kot nalašč za postanek za dobro italijansko kavo, sladoled in pijačo.

Vsak dan je za nekatere včeraj, za druge jutri, a za nas je bil danes, ta trenutek. Veselimo se novih skupnih poti, poti druženja v lepotah, ki nas obdajajo.

Elica Pavlič