Znakovni jezik je bil v šolah prepovedan, danes je zapisan v ustavi
70 let glasne tišine so v Društvu oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine poimenovali včerajšnjo proslavo sedemdesetletnici delovanja v Knjižnici Mirana Jarca.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Za začetek delovanja Društva oseb z izgubo sluha Dolenjske in Bele krajine šteje ustanovni občni zbor 6. junija leta 1956, ki je s sklepom navzočih ustanovil Zvezo gluhih Jugoslavije, poverjeništvo Novo mesto. Za prvega predsednika je bil izbran Slavko Šušteršič. Glavna naloga odbora je bila izvesti popis slušno prizadetih občanov po Dolenjski in Beli krajini, sodelovanje z občinskim odborom za socialno pomoč in izobraževanje, vključevanje gluhih ljudi v delovni proces, šolanje mladih ter informiranje in svetovanje o nabavi in uporabi slušnih aparatov.
Kot so zapisali v zapisu o zgodovini društva je bila večina takratnih članov zelo revna, živeli so na robu preživetja, svojci so se jih sramovali in jih niso dajali v šole ali uk, opravljali so najtežja in najbolj umazana dela na kmetiji. Veliko primerov gluhote pa je bilo povezanih še z drugimi težkimi boleznimi. Zato jim je društvo pomagalo denarno in materialno.
Se pa zgodba o skrbi za gluhe na Dolenjskem ni začela z ustanovitvijo društva, pač pa že veliko prej. Leta 1886 je bila v Šmihelu ustanovljena šola za gluhe deklice, ki so jo vodile sestre De Notre Dame. Ob ustanovitvi je časopis Slovenec zapisal, da takega zavoda Slovenci še nimajo. Izrednega pomena pa je bilo dejstvo, da so poučevali v slovenskem jeziku in z govorno metodo. V 18 letih so izobrazili 100 gluhih deklic. Na šoli so poučevali ročno delo, pisanje, lepopis in računstvo, risanje, verouk, izgovorjavo, glasoslovje ter gospodinjstvo.
Danes je položaj oseb z izgubo sluha v družbi precej drugačen, kot je bil v preteklosti. Kot je v svojem uvodu na proslavi ob jubileju društva poudarila Jelka Močnik, ki je prireditev tudi vodila, so njihovo življenje močno olajšali napredek tehnologije, sodobni slušni aparati, aplikacije za pametne naprave in slušne zanke, pomemben napredek pa je prineslo tudi priznanje slovenskega znakovnega jezika in njegov vpis v ustavo, saj je to prineslo tudi večjo samostojnost in vključenost v družbo, saj ni še tako dolgo, ko je bil znakovni jezik v šolah prepovedan, kar je nedoumljivo.
Dolgoletni predsednik društva Vladimir Kastelec je 70 let društva označil kot zgodbo o ljudeh, društvo pa kot skupnost in varen prostor. »Društvo je nastalo tudi z željo, da nihče ne ostane sam. V društvu so v vseh teh letih spletla številna prijateljstva za vse življenje. Posebnost naše skupnosti je, da zna poslušati brez besed.«
V programu so se člani predstavili s skeči in branjem lastne poezije v znakovnem jeziku ob simultanem prevodu tolmačev, zanje pa so zaplesale trebanjske mažoretke, tudi na ritem članov trebanjske godbe, pri katerih je na bobne igral član društva, učenke izbirnega predmeta znakovni jezik na Osnovni šoli Grma, ki ga vodi profesorica Simona Smuk, pa so v znakovnem jeziku zapele pesem Dan ljubezni.
Ob tej priložnosti je društvo podelilo priznanja Vladimirju Kastelcu za dolgoletno vodenje društva, socialni delavki Veseli Banič, sekretarki društva Geni Močnik, Metki Novaković za vodenje skupine za samopomoč in Marijani Kastelec za delo na področju znakovnega jezika ter organizacijsko delo na področju kulture in družabnosti.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
