M. G.

S svojim dolgoletnim, vztrajnim in pretežno prostovoljnim delom je pomembno zaznamoval kulturno, družbeno in tudi turistično podobo mesta. Njegova pot je preplet javnega delovanja, skrbi za dediščino in osebne poklicne zgodbe.

Anton Černič je bil v letih 1996–1998 in 2002–2006 dvakrat izvoljen za predsednika Mestne skupnosti Metlika. Že v prvem letu prvega mandata je uresničil projekt, ki je bil dve desetletji le zapisana obljuba – celovito obnovo dotrajane mrliške vežice s pripadajočimi prostori in opremo.

Osebni arhiv

Sledili so številni premiki, ki so prvič sistematično urejali simbolno in vsakdanje življenje mesta. Leta 1997 je bil sprejet prvi mestni praznik Metlike, ki ga kraj praznuje 29. aprila, v spomin na leto 1365, ko je mesto znova prejelo potrditev mestnih pravic. Leto pozneje je bil ob prazniku organiziran prvi sprehod okoli Metlike po meji mestne skupnosti, ki se ga je udeležilo okoli 450 ljudi, podeljene pa so bile tudi prve zahvale za urejenost mesta. Leta 2005 je Metlika dobila še svojo mestno zastavo.

Za delo v tem obdobju je Anton Černič prejel veliki grb Metlike, najvišje mestno priznanje. Sam pa ob tem poudarja, da so mu pomembnejši trajni učinki kot priznanja. Pogosto se sklicuje na misel Alberta Einsteina: »Ko vsi vedo, da nečesa ni mogoče narediti, se pojavi nekdo, ki tega ne ve – in to naredi.«

Osebni arhiv

Močan pečat je pustil tudi kot predsednik Belokranjskega muzejskega društva, ki ga je vodil med letoma 1999 in 2006. V tem času so se v društvu zavestno lotili ohranjanja zgodovinskega spomina in obeleževanja zaslužnih Belokranjcev iz bližnje in daljne preteklosti. Spominske plošče, publikacije in razglednice so postale simboličen, a trajen poklon posameznikom, ki so soustvarjali prostor. Društvo je v tem času prejelo tudi najvišje občinsko priznanje.

Med letoma 2006 in 2010 je bil dejaven tudi v občinski politiki kot občinski svetnik ter poklicni in nepoklicni podžupan. Ob tem je spodbujal pobude, ki so presegale formalno politiko. Leta 2007 je v Krasincu organiziral prvo srečanje rodbin Černič in Črnič, na katerem se je zbralo več kot sto ljudi iz vse Slovenije. Srečanja so sčasoma dobila svojo zastavo, grb in simbolna obeležja v obliki zasajenih lip po različnih krajih Slovenije.

Njegova skrb za lokalno pripadnost se kaže tudi v pobudi za srečanja ljudi, rojenih v Metliki, ki se od leta 2008 vsako leto srečujejo ob mestnem prazniku. Leta 2022 so dobili svojo himno, pripadnost mestu pa so potrdili še z izdajo zbornika Metlika, moje rodno mesto.

V letih 2011 in 2012 je Černič vodil Turistično društvo Vigred Metlika. V tem času se je začela obnova metliškega kopališča ob Kolpi. Urejena so bila športna igrišča, otroška igrala, prostor za piknik, mesto pa je dobilo prve turistične zloženke s sprehodi po okolici in mestnem jedru. Metlika je tedaj prejela tudi priznanje Turistične zveze Slovenije za prvo mesto med manjšimi mesti.

Posebno poglavje njegovega delovanja je povezano z Mojstrskim društvom Metlika, enim najstarejših društev v kraju, ki neprekinjeno deluje od leta 1879. Ko je leta 2015 postal njegov predsednik, si je zadal nalogo, ki je sprva veljala za neizvedljivo – vrnitev prvotnega imena društva, ki je bilo po drugi svetovni vojni preimenovano v Pogrebno društvo. Po ureditvi dokumentacije in statuta je društvo leta 2017 po skoraj sedmih desetletjih znova postalo Mojstrsko društvo Metlika.

Osebni arhiv

Ob vsem javnem delovanju pa Černič nikoli ni zanemaril svoje poklicne poti. Po skoraj šestdesetih letih se je simbolno vrnil v Kranj, kjer se je izučil za slikopleskarja. Leta 1976 je odprl obrt in začel zbirati tradicionalno slikopleskarsko orodje, med drugim valjčke z vzorci, stare tudi več kot sto let. Spominja se zahtevnega beljenja z apnom, ki je puščalo razpokane in s firnežem zaščitene roke – daleč od današnjih preprostih sodobnih barv.

Med epidemijo covida-19 je leta 2020 v Gorenjskem muzeju nastala razstava Malar nam polepša življenje, ki jo je pripravil skupaj z muzejsko sodelavko. Razstava je osvetlila vlogo »navadnih« obrtnikov, ki so s svojim delom soustvarjali prostor in skupnost. Zanjo je zbral tudi spomine in fotografije sošolcev ter ob tem zaznamoval svojo sedemdesetletnico.

Po 29 letih in pol je obrt zaprl, delo pa nadaljuje njegov sin. Sam je kasneje opravil še mojstrski izpit ter postal sodni izvedenec in cenilec za področje slikopleskarstva. Ko danes potegne črto, pravi, da svoje odločitve ne bi spremenil. »Če bi še enkrat izbiral, bi šel raje za malarja kot zdravnika. Pri zdravniku se ljudje pritožujejo, pri malarju pa so vedno veseli, ko pride v hišo,« pove z nasmehom.

Ob koncu pa izrazi še željo, da bi vsaj del razstave, ki je bila postavljena v Kranju, nekoč lahko predstavili tudi v njegovem domačem kraju – kot poklon obrti, ljudem in mestu, ki mu je ostal zvest vse življenje.