VDC

Varstveno-delovni center (VDC) Črnomelj že 38 let izvaja dve socialnovarstveni storitvi za odrasle osebe z motnjo v duševnem in telesnem razvoju.

V storitev vodenja, varstva in zaposlitve pod posebnimi pogoji je vključenih 63 uporabnikov v dnevnem varstvu v treh enotah: na Majerju 7, v nekdanji obnovljeni vojaški ambulanti, od leta 2000 deluje skupina s 40 uporabniki, v enoti Lunca na Majerju 29 – odprta je bila leta 2018 – jih je devet, v enoti Vinica, ki je od leta 2006 v najetih prostorih, pa 14.

Največja enota VDC Črnomelj, Majer 7, sprejema uporabnike iz vseh treh belokranjskih občin – Črnomlja, Metlike in Semiča –, med njimi pa sta tudi dve osebi iz drugih delov Slovenije. Enota Lunca je namenjena predvsem starejšim in uporabnikom s težjo motnjo v razvoju, medtem ko enota v Vinici združuje uporabnike iz obkolpskih krajev, kot so: Vinica, Zilje, Preloka in bližnje vasi.

Druga storitev, 16-urno institucionalno varstvo, poteka v bivalni enoti na Majerju 29 v Črnomlju. Tam trenutno prebiva 14 uporabnikov, ki v enoti med tednom preživljajo popoldneve in ves čas ob koncu tedna.

Kadri

Ena večjih težav, ki pesti tudi druge zavod socialnega varstva, je pridobitev ustreznega kadra. »S 63 uporabniki v dnevnem varstvu trenutno dela 11,5 strokovnega delavca in sodelavca. Do konca leta 2025 je zavod od Ministrstva za solidarno prihodnost pridobil sredstva še za dodatnega 1,5 delovnega mesta. Trenutno iščejo nove sodelavce za dnevno varstvo, saj gre za dopoldanski delovni čas,« pojasnjuje direktor VDC Črnomelj Borut Grabrijan.

V bivalni enoti, v kateri poteka 16-urno institucionalno varstvo, je zaposlenih šest delavcev. Zaradi posebne organizacije dela, ki vključuje izmene in delo ob koncih tedna, je zaposlovanje dodatnega kadra zahtevnejše.

Prostor

»Ob odprtju centralne enote Majer 7 so bili prostori s tremi delavnicami in z drugimi prostori namenjeni za 25 uporabnikov. Po letu 2010 smo tudi garderobo preuredili v dodatno delavnico. Ocenjujemo, da po obstoječih normativih te presegamo za vsaj osem oseb, ob tem pa imamo v čakalni vrsti za sprejem v dnevno varstvo prav toliko vlog, med njimi je največ oseb, ki se trenutno še šolajo na Osnovni šoli Milke Šobar Nataše,« je poudaril Grabrijan.

Večletno prostorsko stisko bi rešila gradnja vzporednega paviljona na Majerju s tremi delavnicami za 24 uporabnikov, hkrati pa bi lahko nekaj uporabnikov sprejeli na novo. V novi stavbi bi uredili tudi senzorno sobo za uporabnike, saj trenutna sobica ne ustreza normativom.

»Naša občina kot središče srednješolskega in izobraževalnega življenja v Beli krajini čuti dolžnost, da v okviru svojih zmožnosti zagotovi boljše učne in bivalne pogoje tudi za varovance VDC,« pravi črnomaljski župan Andrej Kavšek in dodaja: »Upam, da bo državi uspelo rešiti prostorsko stisko, ki je iz leta v leto večja.«

Ob koncu je treba poudariti, dodaja Grabrijan, da kadrovski normativi za varstveno-delovne centre za storitev varstva, vodenja in zaposlitve, ki so bili nazadnje sprejeti leta 2004 in minimalno popravljeni v letu 2008, niso usklajeni z dejanskimi potrebami našega časa.

Od leta 2002 se v razvojne skupine v vrtcih in osnovnih šolah, ki izvajajo prilagojeni program za otroke z motnjo v duševnem razvoju, vključujejo otroci, ki so bili prej pretežno vključeni v institucionalno varstvo v centre za usposabljanje, delo in varstvo (v Sloveniji je takih pet). Ti otroci zdaj ostajajo doma pri starših, hkrati pa so vključeni v razvojne skupine v vrtcih in šolah, v katerih se izvaja prilagojeni program, medtem ko starši prejemajo delno nadomestilo za izgubljeni dohodek. Po končanem šolanju starši pričakujejo, da bodo njihovi otroci vključeni v varstveno-delovne centre v domačem okolju.