L.M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Podgorka Urška Judež je vrsto let živela in delala v Novem mestu, zadnjih pet let pa je stanovalka novomeškega doma starejših občanov. Pred dnevi je praznovala visok jubilej. »V domu so mi pripravili zelo lepo praznovanje. Veliko torto so mi spekli, pa koliko čestitk, šopkov in daril sem dobila od sorodnikov in drugih!

Celo novomeški župan Gregor Macedoni me je obiskal. Vsega tega si res nisem zaslužila, le dano mi je, da toliko časa živim,« pravi stoletnica Urška, skromna in prijazna gospa, ki je pri teh letih še neverjetno čila in bistrega uma.

Ima dober spomin, zato ve o svojem življenju povedati veliko zanimivega.

Otroštvo med ovcami

Urška se je rodila v številni kmečki družini na Dolžu, v vasici pod Gorjanci, kot deseta od enajstih otrok. Dve sestrici sta umrli že kot majhni. Imeli so lepo kmetijo in živino, zato je bilo njeno otroštvo zaznamovano predvsem z delom.

»Moje otroštvo niso bile kupljene igrače, žoge ali morje, pač pa zgodnje vstajanje, v roke kos kruha in šiba, pa za ovcami, ki so bile že izpuščene iz hleva. Pred šolo in po šoli sem jih pasla,« pripoveduje Urška in se spominja raznih dogodivščin.

»Nekoč je ovca na paši skotila jagnje, ki ni bilo sposobno hoditi. Vzela sem ga v predpasnik in nesla domov, ovca pa za mano. Spet drugič sem ovce pustila v detelji, da so se preobjedle in so jih komaj rešili.

Ko sem že znala brati, sem se med pašo tako zatopila v knjige, predvsem večernice, da so ovce šle svojo pot, in ko jih je bilo treba gnati domov, jih ni bilo nikjer. Našel jih je brat, ki je bil boljši pastir, s paše pa je prinašal jurčke, včasih v rokavu tudi veverico, ki smo jo potem otroci hranili v hiši in se zabavali,« obuja lepe spomine stoletnica.

DSO Novo mesto

V meščansko šolo

Urški je kot sedemletnici zaradi jetike umrl oče, star 47 let, in mami je bilo težko ostati sami na kmetiji z devetimi otroki. K sreči se je Urška rada in lahko učila, čeprav se spominja težav zaradi kratkovidnosti. Ker je narobe prepoznala črke, jih je celo dobila po prstih od učiteljice.

Po osnovni šoli pa je ob pomoči sestre, ki je bila redovna sestra, odšla v meščansko šolo v Kočevje in v tamkajšnji internat. »Učila sem se vse sorte predmetov, tudi strojepisje, stenografijo, matematiko, in bila skoraj vseskozi odlična. Jaz, nevedna pastirica z Gorjancev!«

DSO Novo mesto

V službi na SDK

Po šolanju se je vrnila domov in takoj dobila službo v banki v Novem mestu. Kot bančna uradnica in kasneje, ko se je ob delu še izobraževala, višja kontrolorka v Službi družbenega knjigovodstva je prišla do upokojitve.

»Rada sem hodila v službo, preverjali smo poslovanje podjetij, kar je bilo zelo pomembno. Žal so to službo kasneje ukinili,« pove stoletnica Urška, ki je uvajala tudi mlad kader.

Kmetija propade

Ob koncih tedna je hodila pomagat domov na kmetijo, to pa je doletela žalostna usoda. Mama je umrla pri 84 letih. Brat, ki je prevzel kmetijo, ni imel otrok in je zgodaj umrl, svakinji pa je kljub trudu ni uspelo ohraniti. Na koncu je domačija tragično pogorela, svakinja je dementna pristala v domu, kmetijo pa je njen nečak razprodal.

Urški je hudo, ker njenega doma ni več, a živi v spominih. Se pa zdaj toliko raje zadržuje na mali domski kmetiji, ob potočku, kjer se pasejo ovčke, kozlički in poni, po vejah pa žvrgolijo ptički.

Izbere Franca

Urška se je pri 30 letih poročila z 39-letnim Francem iz Orehka. »Nekoč sem se peš vračala z Dolža, pa me je dohitel. Takrat po vojni ni bilo prav dosti izbire, malo fantov, so kar izginili, tudi dva moja brata se nista vrnila domov,« pove.

V Novem mestu sta z možem kupila pol hiše in si uredila dom. Žal jima ni bilo dano imeti otrok, sta pa oba pridno hodila v službo – Franc je bil odličen krojač v nekem podjetju.

Ko je pred četrt stoletja Urška postala vdova, si je čez nekaj časa omislila stanovanje v bloku, v katerem je lažje samostojno živela do 95. leta starosti. Vedno ji je veliko pomenila tudi vera, ki ji je lajšala življenjske stiske. V njeni sobi v domu tako ne manjka božjih podobic in kipcev, rada obiskuje maše in molitvene ure v domski kapeli.

L.M.

»V domu prelepo«

»Še nikoli mi ni bilo tako lepo kot v domu. Tu je za vse poskrbljeno, vsi so prijazni in ustrežljivi. Res sem jim hvaležna,« pravi Urška. A tudi o njej vedo vsi povedati samo lepo.

»Naša Urška je skromna in preprosta oseba, predvsem pa zelo hvaležna in dobra v srcu. Radi jo imamo in smo veseli, da je pri nas,« pravi direktorica DSO Novo mesto Mateja Jerič.

Stoletnica pomaga sostanovalcem, če le lahko – pri oblačenju ali če gre kaj narobe s telefonom. Ja, tudi sama ga ima. »Pa ne tistega pametnega, ampak takega za klice. Nekako mi kar gre,« se nasmeje. Pove, da je bila njena cimra v domu nekaj časa celo nekdanja novinarka Dolenjskega lista, Ria Bačer.

L.M.

Recept je znan

Urška se za to častitljivo starost neverjetno dobro drži. Res slabše vidi in sliši, a prav dosti zdravil nima. Muči jo ravnotežje, zato hodi s hojico. Kljub vsem težavam se udeležuje družabnih dogodkov v domu.

Vesela je obiskov sorodnikov in prijateljev in pravi, da ji dan še prehitro mine. »Po kosilu malo zaspim in počivam, rada berem Družino in Ognjišče, grem k maši, kaj poklepetam, pa gre,« se nasmeje stoletnica Urška in med sestavinami za recept za dolgo življenje našteje skromnost, poštenost, prijaznost in dobroto. To pa ne stane veliko, kajne?