Kozjanski park

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

To se je zgodilo, ker Kozjanski park med lastniki, ki z delom in znanjem ter odnosom do narave skrbijo za ohranjanje tradicionalnih travniških sadovnjakov, vsako leto izbere nekoga, ki je še posebej zavzet v teh rečeh, in mu podeli naziv carjevič leta – najskrbnejši lastnik travniškega sadovnjaka.

Letos so ocenjevali štirinajst lastnikov travniških sadovnjakov v Kozjanskem parku. »Pri ocenjevanju smo posebno pozornost namenili urejenosti in ohranjenosti sadovnjaka, skrbi za visokodebelna sadna drevesa, prisotnosti tradicionalnih in avtohtonih sort, vzdrževanju mladih dreves in ustvarjanju življenjskih prostorov za številne organizme, ki so pomemben del travniškega sadovnjaka. Največ točk je zbral sadjar Marijan Kelhar,« pravijo v Kozjanskem parku.

M.L.

Naj rastejo sadna drevesa

V tej, najvišji, oceni je čutiti utrip več rodov kmetije pri Šprajcu, kot ji rečejo po domače. Vanj je veliko dodal prav Marijan. Podlaga njegovemu sadjarjenju je kmetija, ki je na 360 metrih nadmorske višine ena najvišjih na tem koncu. Obsega skupno 14 hektarjev, od tega je pet hektarjev vinogradov, okrog osem hektarjev travnikov s sadovnjakom, preostalo je gozd.

Nekoč, pred desetletji, se je odločal, ali bo na kmetiji travnike »počistil« v zgolj košne ali pašne površine ali pa bodo ti travniki tudi v prihodnje več kot preproste trate. In se je odločil: naj tam rastejo tudi sadna drevesa.

Narava kaže tudi sadnemu drevju danes drugačno lice kot v času Marijanovega deda Avgusta, zato se mora današnji sadjar ozirati za novimi načini dela v sadovnjaku. »Hitre, intenzivne sadjarske podlage so šibke. Kadar pride vročinski val, potrebujejo nenehno namakanje. Zato sem ostal zvest sejancem – starim sortam na močnih koreninah,« razlaga Marijan, ko omenja stare sorte, ki »ne hitijo«, ampak počakajo na spravilo lahko še mesec dni po trgatvi grozdja.

»Prednost dajem starim sortam, cepljenim na sejancu, kot so bobovec, moščanka, kanada, krivopecelj in carjevič. Primerne so tudi za sok in za penino iz jabolk, ki jo delamo pri nas,« pojasnjuje Marijan Kelhar, ki sadna drevesa s precepljanjem spreminja v odpornejša.

M.L.

Čas jabolčnega kisa

Iz dobrih jabolk je tudi jabolčni kis dober, pravi Marijan. In kis je tudi med tistim, čemur pri Šprajcu namenjajo letine svojih sadovnjakov. »Domači jabolčni kis je danes zapostavljen, je nekako skrit. Ampak to je vir zdravja. In čas domačega jabolčnega kisa šele prihaja,« je prepričan.

Gotovo tudi zaradi naštetega Kelharjevi v želji po nadaljevanju družinske sadjarske tradicije in v skrbi za ohranjanje sadjarske dediščine sadovnjak redno dopolnjujejo z novimi sadnimi drevesi. In vse od sadovnjaka na Gmajni, v Jarku, Selah, Prikraju in Belišu do mladih sadnih dreves na Zevjeku po svoje sporoča, zakaj je sadjar Marijan Kelhar iz Vrhovnice na Bizeljskem carjevič leta 2026.

M.L.

Pišeška marelica

Sadjarstvo, ki je z nazivom carjevič leta 2026 prišlo v ospredje, ni vir preživetja kmetije. »Je moja strast, to pa zagotovo je,« priznava. Ko kot sadjar vstopa v skrivno govorico sadovnjakov, spoznava lekcijo, ki jo sporoča pišeška marelica, ki jo tudi goji v sadovnjaku. »Veliko sadja sem že okušal, ampak česa boljšega od tega, kar daje pišeška marelica, za zdaj po mojem mnenju ni na zemeljski krogli. To si upam trditi,« je vznesen v oceni sadja, o katerem Pišečani ponosno govorijo, da ga je užival med izbranimi dobrotami nekdaj dunajski dvor.

»Izjemno težko je ohranjati drevesa marelice. Velik izpad je, ker jih pogosto doleti kap. Nasade moram zato stalno dosajevati, pomlajevati – to je edini način, da se ohrani nasad. Marelica je zelo delikatna zadeva. Pridelava je res samo ljubezen, ne pa ekonomija, bi lahko rekel.

Se pa marelica drži odlično ob podnebnih spremembah, ker odvrže plod pred veliko sušo. Nekje konec junija zori in v najhujši suši se razbremeni ploda in lažje prenaša vročinske strese; in to je naša priložnost,« pravi sadjar iz Vrhovnice, ki ugotavlja, da ima marelica v sebi vse za odlično marmelado, sok ali žganje in da ji zato gre mesto v kuharstvu.

Ampak te recepture in pogledi na uporabnost sadja niso tisto ali vsaj ne vse, zaradi česar Marijana Kelharja doživimo kot sadjarja. Nekaj več, bodisi hote bodisi nehote, izžareva ta kmet iz Vrhovnice: na zemljo in sadno drevje je navezan iskreno, kot to človek prinese s seboj v življenje iz otroštva in potem s tem živi, kot da to svoje čutenje namenja nečemu svetemu.

In kot nekaj svetega je tudi hruška ob poti do Kelharjeve domačije. Marijan jo je ob nedavnem obisku pokazal in bila je tudi tisti trenutek mogočna, kot je zrasla v svojih približno tristo letih, in dva človeka pri svojih dobrih šestdesetih pod njo sta bila nebogljena v svojih postavah in velika v svojih neopisljivih občutkih.

Ta tristoletna hruška ima sosedo, kakšnih dvesto let mlajšo hruško. Ta hruška je borka posebne sorte. »Leta 1947 je čez to hruško peljal voz z volovsko vprego. In je preživela in zdaj je taka,« je med sprehodom po kmetiji Marijan pokazal na drevo, v katerega poševni rasti poznavalec začuti življenjsko zmago nekdanje majcene bilke, ki je nekje na domačiji pri Šprajcu nekoč pognala iz pozabljenega hruškovega sadeža.

Kozjanski park

Vino

Vinogradniški del kmetije, ki danes deluje pod uveljavljeno blagovno znamko Keltis – ime sta z bratom sestavila iz priimka in latinskega botaničnega vrstnega poimenovanja Vitis vinifera, brez šumnikov, da ga brez zatikanja izgovorijo tudi tujci –, obsega 17.000 trt. Odločitev za pridelavo s certifikatom Demeter tu ni bila modna muha, ampak očitno edina logična posledica Marijanove življenjske filozofije.

Po ročni trgatvi vinsko zgodbo nadaljujejo v kleti v veliki meri v lesu, kjer prideta do izraza natančnost in občutek za podrobnosti. »Koliko vina pridelate?« smo vprašali. »Pravo vprašanje je, kakšno,« se je nasmehnil. »Kakšno torej?« »Pridelamo takšno vino, ki je v prvi vrsti dobro nam. Če je dobro nam, bo tudi drugim poznavalcem,« je sklenil Marijan.

Njegov zadnji podvig pri pijačah je letošnji destilat iz omedenih tepk – pravi domači sadjevec, pridelan brez kakršnega koli dodanega sladkorja. Ko je ta destilat s 50 odstotki alkohola primerjal s svetovno znanim mehiškim meskalom, je prišel do jasnega zaključka: »Meskal je svetovni brend, a v ustih ostane le okus po praznem alkoholu.

Naš sadjevec iz tepke pa nosi neverjetno cvetico in globino. A mi se sramujemo tistega, kar imamo. Kot da ne bi znali ceniti lastnega zaklada.« Tako se pokloni še enemu izmed tradicionalnih sadežev – tepki.

Gostinec, natakar po poklicu, vojaški pek v nekdanji službi in zdaj kmet v Vrhovnici na Bizeljskem peče kruh. In kruh pri Šprajčevih ne diši po kvasovkah iz vrečke, saj ga Marijan naredi iz kislega nastavka, ki ga pripravi sam.

Kmetija, ne politika

Na Kelharjevi kmetiji je uradni gospodar sin Miha, ki nadaljuje smelo zastavljeno pot. »Prej je on pomagal meni, zdaj jaz njemu,« pravi Marijan, čigar vizija presega meje domače kmetije. Marijan je zaskrbljen nad odnosom družbe do kmetijstva in podeželja, in najbrž v tej skrbi je postal eden od devetnajstih pobudnikov ustanovitve Slovenske kmečke zveze ob nastajanju samostojne Slovenije, leta 1990 pa organiziral prvo »mlečno« stavko kmetov v Sloveniji.

Bil je član upravnega odbora stranke. Pot mu je bila odprta tako najbrž celo na hodnike vladnih pisarn v Ljubljani. Ampak ko je okusil politiko in občutil njeno sprevrženo strast, se je na poti, po kateri je prišel takrat na tisti strankin ustanovni dan v ljubljansko Unionsko dvorano, že kmalu obrnil in se vrnil v svojo ljubo Vrhovnico med svoje sadovnjake in trte in mladostne sanje o popolnem življenju.

M.L.