Rada je v družbi s knjigami.

Če bi zvezde izpolnjevale želje je, kot piše na platnici, knjiga za najstnike in vse, ki so to nekoč bili. »Najstnica se s svojo najboljšo prijateljico prijavi na poletni tabor, predvsem v upanju, da bi našla zase kakšnega fanta. Ona je, midve sva v takih letih, ko je to najpomembnejše. Torej pride na tabor in se zaljubi. Tabor traja kak teden,« strni vsebino avtorica. Ali ljubezen traja dlje, nas zanima. »Morate prebrati knjigo, da boste izvedeli,« se nasmehne mlada pisateljica. Knjigo v roke, torej, in vse bo jasno, če ne prej, na 130. strani.

Martin Luzar

Prva knjiga

Ula živi z družino v Kostanjevici na Krki. Letos je končala deveti razred v domači Osnovni šoli Jožeta Gorjupa. Veliko bere, zanima jo biologija, z veseljem bi bila tudi kirurginja, uči se špansko, v šoli je imela tuji jezik angleščino, komaj čaka, da se bo učila francoščino. Odličnjakinja postaja z novim šolskim letom srednješolka. »V glavi imam veliko idej. Zanima me veliko stvari, in gimnazija je zato prava srednja šola. Gimnazija je tisto okolje, v katerem bo vse to dozorelo,« je pojasnila svojo odločitev za Gimnazijo Brežic

Njene ideje zorijo tudi skozi njeno pisanje. Nekaj jih je tudi dozorelo z njeno prvo knjigo Lepo spi, lepotec. »V mojo prvo knjigo je šlo dvanajst, trinajst mojih let. Ob izidu sem si rekla, kako bi bilo dobro, da napišem še eno. Ampak takrat za drugo ni bilo gradiva, ker je šlo vse, kar sem vedela, v prvo knjigo. Zato sem morala dobiti nov material. Sicer je bilo treba malo počakati, dati času malo časa in kmalu ga je bilo dovolj tudi za drugo knjigo.«

Pesmi

V njeni pisateljski delavnici že nastajajo nove stvari. Navdušuje se tudi nad pisanjem pesmi. Verze je začela pisati prej kot prozo in takrat si je celo rekla, da je njeno področje poezija. Potem pa se je pojavil natečaj založbe, ki jo zdaj čuti kot svojo in kot družino. Tja je poslala svojo že omenjeno prozno zgodbo Lepo spi, lepotec. Uspeh na natečaju jo je navdušil za prozo, s tem, da zdaj enako obožuje obe zvrsti besednega ustvarjanja.

Martin Luzar

Zakaj piše

Čeprav je polna idej, ki jih preliva na papir, pravi, da veliko tega, kar nastane pri njej, nastane zaradi dolgčasa. Vsaj malce naj bi zaradi dolgčasa začela pisati tudi svojo prvo knjigo. Druge knjige pa se je, kot pravi, lotila po tem, ko je videla, da so bralci dobro sprejeli njen prvenec. »Zakaj pa ne bi napisala še ene, če znam?« si je rekla, jo napisala in jo v dneh ob koncu pouka predstavila na priložnostnem dogodku pred domačo šolo.

Ujemi pesem

Pesem napiše, ko se pojavi. Tudi če je pri roki samo karton, bo nanj zapisala verze. Pesem moraš zapisati takoj, tisti trenutek, je njena izkušnja. »Ponoči sem razmišljala o neki pesmi, sem si rekla, da jo bom napisala zjutraj. Danes je ne vem več. In tako dobro je zvenela v moji glavi,« odstira eno izmed skrivnosti nastajanja poezije, ki neizpodbitno velja za vse ustvarjalce pesmi. Pri pisanju obeh knjig pa si je zastavila npr. dnevno normo napisati eno stran, ampak je znala napisati tudi po več strani v enem zamahu. Ampak zmeraj je pomembno, da ideji, ki se pojavi, ne pusti izginiti; takoj mora na papir, potem jo lahko še kleše in dopolnjuje.

Vrtec

Že v vrtcu jo je navduševala in tudi navdihovala besedna umetnost. To so opazile tudi vzgojiteljice. Ula to ve samo iz pripovedovanja, zato je v tokratnem pogovoru predlagala, da naj več pove njena mami. In Lidija, Ulina mami, je rekla, da je hčerka pri dobrih dveh letih, ko je začenjala govoriti, v vrtcu zelo dobro obnovila zgodbico o kokoški, ki so jo otrokom brale vzgojiteljice. »Že ko je bila še čisto majhna, sva hodili v knjižnico v Kostanjevici. Imeli so Urice pri pravljičnem škratu, še zmeraj jih imajo, tam jim je knjižničarka prebrala knjigo, potem so se pogovarjali o knjigi in ustvarjali na vsebino. In Ula je bila res zelo dojemljiva za te knjige. Ko ji je nekdo bral knjigo, je dobesedno požirala vse tiste besede,« se spominja.

Prvi dan pomladi

Da so Ulino ustvarjalnost opazili že zelo zgodaj, je povedala tudi ravnateljica Osnovne šole Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki Melita Skušek. Ob izidu knjige Lepo spi, lepotec je mladi pisateljici leta 2023 čestitala z besedami, da je že s prvimi besedami v vrtcu zastavila svojo ustvarjalno pot ter da ima talent in pogum. Rekla je tudi, da je vesela, ker Ula verjame vase, in da družina, učitelji in prijatelji verjamejo vanjo. Z vsem tem je pred Ulo po besedah Skuškove ustvarjalno bogata prihodnost. »Danes je zate prvi dan neke nove pomladi,« je rekla Melita Skušek v kostanjeviški šoli na predstavitvi prve knjige.

Na »šihtu«

Ob tem, ko Ula zelo rada piše, zelo rada in veliko bere, obožuje Krko, ki teče tik ob hiši njene družine, in jo hkrati zanima še veliko drugih stvari, si je to poletje našla tudi študentsko delo. Doma, brez dela, bi ji bilo dolgčas, pravi.

Kaj pravi družina

Izida dveh knjig, ob tem pa tudi navdušenja in zavzetosti je zelo vesela Ulina družina. Tudi če se ne bi našla v pisanju, jo zanima toliko stvari, da bi se našla nekje drugje, je prepričan oče Matic. »Lahko jo postaviš kamor koli, je uspešna in vztrajna. In se trudi. Mogoče čez pet let ne bo več pisala, mogoče najde kaj drugega. Ampak ni me strah zanjo. Pri otrocih in mladostnikih pogrešam zanimanje, zanimanje za kar koli,« pravi.

Dostojevski

Ula je dodala, da bo ona zdaj »poskusila« Dostojevskega. »Želim si prebrati kakšno res globoko knjigo. Ivo Hancman, ona je bila zmagovalka natečaja mladi pisatelj leta 2024 pri založbi 5KA in je nekaj let starejša ter ima za seboj nekaj let več branja kot jaz, sem vprašala, kaj mi priporoča. In mi je takoj priporočila Bele noči,« je navdušena Ula.

Umetna inteligenca

Pisati z lastno glavo, to je pravo ustvarjanje, meni Ula, ki ponosno pokaže, da je tak način ustvarjanja poudarila tudi založba 5KA v njeni drugi knjigi. »Med podatki o knjigi piše: napisano v Sloveniji, oblikovano v Sloveniji, natisnjeno v Sloveniji, narejeno z naravno inteligenco. Veliko ljudem najprej ni bilo jasno, zakaj poudarek, ampak v knjigi je vse naravno. Nikoli, nikoli nisem za knjigo uporabljala umetne inteligence. Za knjigo si res ne predstavljam, da bi človek dejansko napisal umetni inteligenci, da naj mu, na primer, napiše deset Wordovih strani. Ker to pisanje potem izgubi svojo težo. In ne predstavljam si, kako lahko sploh kateri koli avtor to potem objavi. To sploh ni njegovo. To je poniževanje samega sebe kot avtorja. Že nekdo, ki knjig nima publiciranih ali pa natisnjenih, ima pa jih napisane, lahko reče, da je pisatelj. Ampak da imajo objavljene knjige, ki jih ljudje dejansko berejo, ki se promovirajo, ki se oglašujejo na polno, pa je v njih pol narejenega z umetno inteligenco, zame to niso pisatelji,« je Ula uperila kritično ost v enega najbolj izstopajočih sodobnih informacijskih pojavov.

Cona udobja

Ko bereš, obdan z vsemi knjigami na novo odkritega pisatelja, in ko sam pišeš, si srečen v svoji coni udobja. Ampak zlasti pri pisanju si včasih tudi zunaj te cone, to je takrat, ko pišeš pod že kakšnim pritiskom, npr., ko moraš po navodilu urednika kaj popraviti v besedilu svoje nastajajoče knjige. To ve iz lastne izkušnje.

So še druge cone udobja. Ula obožuje javno nastopanje, kot pravi. (Tremo je že prebolela.) Ko si na odru in ti vsi ploskajo, in potem vse tisto veliko veselje zadaj v zaodrju, kot da ste naredili neko broadwaysko predstavo, to je čudovito. Prav tako odlično se počuti Ula, ko se pogovarja z vrstniki na predstavitvah svojih knjig. Ti pogovori z vrstniki se ji zdijo zares pomembni.

Kultura

V najtežjih časih nas lahko rešijo zgolj in samo odnosi

Ali se čuti kot navdih mladim? »Včasih. In sem na to zelo ponosna. Sem človek, ki je zelo ponosen sam nase. Veliko me jih je vprašalo za nasvet, kako napisati knjigo. Vesela sem, da začutijo, da niso sami. To mi pomeni še toliko več. V knjigo poskusim vključiti probleme, za katere vem, da jih imajo,« razloži. Upa, da je nekako glasnica generacije, s tem, da to čuti kot zabavno nalogo, ki ji je v zadoščenje. »Vesela sem, da se ob mojih knjigah počutijo videne, slišane, opisane,« pravi Ula Bratkovič.

Martin Luzar