Življenje razdeljeno na prej in potem: Mama dveh majhnih otrok ostala sama
Nesreča na mokri cesti pod Gorjanci je razbila sanje mlade družine. Mlada mama je ostala sama z dvema otrokoma in boleznijo ter hišo, potrebno obnove.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ko je Tjaša Česnik poskušala odgovoriti na vprašanje, kako jo je zaznamovala izguba partnerja, so besede obstale v grlu. Solze so tekle po licih, tišina pa je povedala več kot stavki. Prometna nesreča je v trenutku zarezala v življenje 31-letne mamice dveh majhnih otrok in njihovo prihodnost postavila na novo, bolečo pot.
»Še danes ne morem dojeti, kaj se je zgodilo. Kot da se je življenje razdelilo na prej in potem,« tiho pove Tjaša. Njen partner Jernej Matkovič (39) in oče njunih otrok je 17. novembra zjutraj peljal sina v vrtec v Novo mesto, nato pa se je vračal domov, da bi v šolo na Suhorju odpeljal še hčerko. Nikoli ni prišel. V slabem vremenu, ko sta se mešala dež in sneg, je na mokrem in spolzkem vozišču pod Jugorjem njegovo vozilo zaneslo v tovornjak. Umrl je na kraju nesreče – le nekaj minut od doma.
Sanje o domu na preizkušnji
Tjaša je odraščala v Oneku pri Kočevju, Jernej pa je bil iz Trebnjega. Skupaj sta bila osem let. Pred tremi leti so se iz najetega stanovanja na Uršnih selih preselili v Drage pri Metliki, mirno vasico pod Gorjanci, kjer sta kupila starejšo hišo. Tjaša je za nepremičnino vzela hipotekarni kredit. »Želeli smo iti na svoje. Sanjali smo o domu, ki bi ga postopoma uredili, za naju in najine otroke,« pove in se ozre proti družinski fotografiji, posneti ob Zalinem šestem rojstnem dnevu.
Obnovo so načrtovali v več fazah. Veliko sta postorila sama, s skromnimi sredstvi, a z veliko volje. »Jernej je bil spreten, delaven in predan. Vse, česar se je lotil, je naredil z odliko,« pove Tjaša.
Krajani so opazili trud mlade družine in jih spodbujali. To pomlad sta načrtovala večjo obnovo – menjavo dotrajane strehe in ureditev izolacijske fasade. Hiša namreč ni izolirana, vlaga se nabira na stenah, dotrajana streha pa je danes ena največjih skrbi. V spalnici in otroški sobi se je razrasla plesen, v dnevni sobi omet že odpada. »Poraba kuriva je potratna, prostori pa nezdravi,« pove Tjaša.
Ob izgubi še bolezen
Kot da izguba ne bi bila dovolj, se Tjaša že več let spopada z redko dedno boleznijo živčevja in mišic, zaradi katere ima status invalidke. Bolezen povzroča postopno slabljenje mišic, deformacije stopal in težave pri hoji. »Med porodniško, ko sem v naročju držala sinka, sem si poškodovala nogo. Čutila sem, da nekaj ni v redu, a sem mislila, da bo minilo. Nekako sem bila navajena na takšno omejeno hojo. Človek si vedno reče, da bo boljše.« Pa ni bilo in tudi delo v službi je opravljala vse težje. Sledili so pregledi, terapije in kontrole. Diagnozo je dobila pred približno letom in pol, vendar bolezen napreduje in ni povsem raziskana.
»Nihče ne ve, kako hitro in do katere mere bo bolezen napredovala,« pove Tjaša. Decembra bi morala na operacijo stopal, s katero bi ji vsaj delno olajšali gibanje, a jo je po Jernejevi smrti odpovedala. »Otroka sta zdaj na prvem mestu. Okrevanja si ne morem privoščiti, če nimam nikogar, ki bi skrbel zanju.« Tudi njena mama je namreč gibalno ovirana.
Mati, ki mora naprej
Vsakdan je zahteven: zgodnja jutra, vožnja v vrtec in šolo, služba, gospodinjstvo in nenehna skrb za prihodnost. »Ne vem, katera bolečina je hujša, ali izguba partnerja ali tista, ko gledam otroka in se mi lomi srce. Obe se naselita v duši in tam ostaneta. Nekateri dnevi so lažji, drugi zelo težki. Ampak moraš naprej, zaradi otrok, ki očetovo odsotnost močno čutita,« pripoveduje.
Svojo bolezen zaradi vsega potiska na stranski tir. Ne zato, ker ne bi bila resna, temveč zato, ker življenje od nje zahteva, da najprej poskrbi za otroka. Hčerka Zala se je zaprla vase, sploh prve tedne po nesreči, Lovro pa stisko izraža s solzami in vprašanji, kdaj se bo ati vrnil. Vendar hkrati pove, da ga več ne bo nazaj. »Noči so težke. Pogosto se zbujamo. Vse je drugače, tišina je glasna,« pripoveduje Tjaša med solzami.
Zaposlena je v Krki, kjer dela v eni izmeni, saj ji zdravstveno stanje ne dopušča večjih obremenitev. V kolektivu, katerega del je bil tudi Jernej, razumejo njeno stisko. Poleg plače prejema otroški dodatek in pokojnino za otroka po očetu, a stroški za hišo, hipoteka je njena, ostajajo visoki. »Živimo skromno. Za osnovno gre, za večje posege pa ne,« pove odkrito.
Niso ostali sami
Njeno stisko so prepoznali tudi v Območnem združenju Rdečega križa Metlika, kjer pripravljajo dobrodelno akcijo in koncert Stopimo skupaj. Ta bo 30. januarja v Kulturnem centru Semič. »Zelo sem jim hvaležna, ne samo za pomoč, ampak tudi za občutek, da nisi sam,« pove Tjaša.
Prispevke za Tjašino družino pa že zbirajo, na TRR Rdečega križa Metlika 02994 00 191997 51 s pripisom Stopimo skupaj, sklic: 00 2026.
Sekretarka metliškega združenja Rdečega križa Zalka Klemenčič poudarja, da ima njihova akcija že dolgo tradicijo: »Prvi dobrodelni koncert Stopimo skupaj smo organizirali pred 26 leti. Verjamem, da bomo tudi tokrat zbrali sredstva za novo strešno kritino.« Cilj je 12.000 evrov.
Čeprav je pot mlade družine zaznamovana z izgubo in negotovostjo, njihova zgodba govori tudi o moči skupnosti. O tem, kako pomembno je stopiti skupaj takrat, ko nekdo sam ne zmore več – in kako vsaka pomoč pomeni korak bližje varnemu domu ter vsaj malo lažji prihodnosti za otroka, ki sta prezgodaj izgubila očeta.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
