L.M.

Te dni je sindikat SDPZ Pošte Slovenije zaradi ogroženosti in nevarnosti poštarjev, ki dostavljajo pošto v romska naselja, poslovodstvu, predsedniku Vlade RS in pristojnim ministrstvom poslal poziv, da se konkretno in čim prej spremeni način vročanja pošte in zagotovi varnost zaposlenih.

Kot v imenu sindikata pravi Peter Helbel, problem ni nov, saj se poštarji s težavami srečujejo že dlje časa, »a razmere v romskih naseljih postajajo vse zahtevnejše, varnost in skrb za zaposlene pa bi morali biti vedno na prvem mestu«.

Večjo zaskrbljenost in občutek ogroženosti pri opravljanju dela je med zaposlene vnesel tudi nedaven tragični dogodek v Novem mestu. »Na romskih območjih nobena družina nima urejenih hišnih predalčnikov, pogosto pa na enem naslovu prebiva več družin. Policija ta območja obiskuje oborožena in v neprebojnih jopičih, poštarji pa raznašajo poštne pošiljke sami in povsem brez zaščite,« razmere opisuje Helbel in sprašuje, kdo bo prevzel odgovornost, če se zgodi kak incident.

Predlagajo, da delodajalec v sodelovanju z vlado oziroma ministrstvi poišče alternativni način vročanja pošiljk, na primer z vzpostavitvijo izpostavljenih predalčnikov na varnem kraju zunaj naselij, v katere bi bilo mogoče vročati tudi pisma po posebnih zakonih. Tako bi bili zagotovljeni varnost zaposlenih ter nemotena in zakonita dostava pošiljk.

»Delavci imajo po določilih ZVZD-1 in ZDR-1 pravico do varnega in zdravega delovnega okolja. Če se ustrezni ukrepi ne bodo sprejeli in bodo njihova varnost in življenja še naprej ogroženi, bodo prisiljeni opravljanje dela tudi odkloniti,« še pove Peter Helbel.

Poštarja je strah

O tem za zdaj še ne razmišlja poštar, ki med drugim pošto že okrog osem let večkrat na teden raznaša tudi v enem od večjih romskih naselij na dolenjskem koncu (zaradi varnosti želi ostati anonimen).

Odkrito pove, da ga je nemalokrat strah in se ne počuti varnega. Kaj posebno hudega se mu sicer še ni zgodilo, a je zelo previden. »Na teren v romsko naselje se najraje odpravim že zgodaj zjutraj, ko je tam še bolj mir in mnogi še spijo. Odidem z avtom in pakete za druge stranke raje pustim na pošti, iskat jih grem pozneje, saj so kolegici nekoč pakete iz avta ukradli romski otroci,« pripoveduje sogovornik.

Kako do naslovnika?

»Naslednji problem je, kako dostaviti pošto do naslovnika, ko pa sta v naselju na primer le dve hišni številki. Kako vedeti, na kateri je kdo prijavljen? Pozanimam se oziroma z leti to že kar vem, a tam se ljudje menjavajo, treba je še vedno spraševati. Tudi nabiralnik je le na eni hišni številki, na drugi nimam kje pustiti pošte. Običajno potem potrobim, in če kdo pride ven, se dogovarjamo.

Ker Romi navadno dobivajo priporočeno uradno pošto, največkrat od centra za socialno delo, policije ali sodišča, jo morajo podpisati. Včasih sem uspešen, sicer pa pustim listek in morajo potem sami oditi na bližnji poštni urad po pošto. V glavnem Romi kar vedo, kaj dobijo – nekateri se razburjajo in pritožujejo, tudi nočejo podpisati pošte, pogosto kaj nesramnega rečejo in tudi groženj sem že bil deležen, spet drugi so dokaj normalni, različno pač.«

Odvezani psi

Naš sogovornik še omeni, da so posebna težava odvezani psi, tudi drugod po terenu, v romskih naseljih pa še bolj.

»Priteče jih tudi po deset. Zato se skušam pripeljati prav do nabiralnika in hitro oddati pošto, sicer raje potrobim in opozorim nase. Še bolj ogroženi so kolegi, ki gredo v romska naselja z motorjem,« pripoveduje in omeni, da sta šla le takrat, ko so ga še uvajali v delo, v romsko naselje dva poštarja skupaj, potem pa vedno sam.

»In ravno takrat so policisti v naselju opravljali hišno preiskavo. Koliko jih je bilo, kako so bili oblečeni – imeli so čelade, neprebojne jopiče, orožje. Za poštarje se pa kar sprejema, da hodimo sami in brez zaščite!«

Šefi gluhi

Pravi, da so na te dileme večkrat opozarjali svoje šefe, a … »Pošta Slovenije ima gluha ušesa in očitno ji je vseeno za svoje zaposlene. Poslali smo ji že elektronska sporočila s konkretnimi vprašanji, kako naj v romskem naselju z vsemi naštetimi težavami opravljamo svoje delo – odgovor je bil splošen, da moramo pošto dostaviti tako, da je varno. To ni nič!

Za poštarje se ne zavzame niti naš delodajalec,« ugotavlja sogovornik in pove, da če se kateremu kolegu pri Romih kaj neprijetnega zgodi, slišijo: »Zakaj si pa šel tja? Zakaj pa nisi tega naredil tako ali tako?«

Omeni, da bi jim k že tako majhni plači zagotovo pripadal vsaj kak dodatek za nevarno delo.

Ne upa si na proteste

»Za zdaj bom vztrajal pri tem delu, čeprav je psihično in fizično naporno – vse več je namreč paketov. Delo mi je sicer všeč, ker je dinamično, poteka zunaj, v naravi, od ponedeljka do petka, srečujemo tudi prijazne ljudi. Z Romi pa bom previden,« pravi sogovornik in doda, da se ni udeležil protestov, na katerih so Dolenjci opozarjali na romsko problematiko, čeprav bi se jih rad.

»Raje nisem šel, ker bi to morda izvedeli Romi in bi bile kake posledice, ko bi prišel k njim v naselje. Imam družino, nočem, da trpi še kdo drug.«

Odgovor policije

Sindikat pošte je do zdaj dobil odgovor le z Generalne policijske uprave Ministrstva za notranje zadeve, v katerem obljubljajo pomoč policije poštarjem, »ko bo prišlo do kršitve javnega reda in miru oziroma do storitve kaznivega dejanja«.

Kot preventivni ukrep poštarjem svetujejo, da se povežejo s področno policijsko upravo, policisti pa bi lahko poskrbeli za njihovo usposabljanje v samozaščitnih ukrepih. Glede lokacij in označevanja predalčnikov, ki naj bi bili kje zunaj romskih naselij, pa svetujejo, da rešitev poiščejo z vodstvom podjetja.

Pošta ne vidi večjih težav

Vprašanje je, ali se bo to zgodilo. Pošta Slovenije namreč meni, da »trenutno dostava v romska naselja na Dolenjskem poteka brez večjih posebnosti«.

Za Dolenjski list so povedali še, da varnost svojih zaposlenih jemljejo zelo resno. »Zavedamo se, da je dostava v romska naselja specifična in večkrat pomeni dodatne izzive, zato smo v stalnem dialogu s pismonošami, lokalnimi skupnostmi in predstavniki romskih naselij. Morebitne težave rešujemo sproti in v sodelovanju z vsemi deležniki.

Pismonoše pri dostavi upoštevajo zakonske predpise in interna varnostna navodila, ki vključujejo smernice za varno delo na terenu. Kadar se pojavijo situacije, ki bi lahko ogrozile varnost, jih obravnavamo individualno. Poleg tega redno preverjamo, ali so potrebni dodatni ukrepi za izboljšanje varnosti.«