M. Ž.

»Veliko in z veseljem delati, skromno živeti in zmerno jesti,« nam je recept za dolgo življenje z nasmehom na obrazu zaupala najstarejša občanka te dolenjske občine.

»Vedno sem rada delala. Tega sem bila vajena. Od malega sem pomagala na kmetiji, pet hektarjev zemlje je bilo treba obdelati. Tu so težke razmere, vse je v hribu in še polno kamenja. Imeli smo tudi živino – govedo, konje, prašiče … V hlev je bilo treba prinesti vse na roke in v košu,« pripoveduje Terezija Krevs.

In spomin, ki ji zelo dobro služi, jo zanese še bolj v preteklost, v čas pred drugo svetovno vojno in po njej. Rodila se je v veliki družini, bilo je sedem otrok, štiri dekleta in trije fantje, ona pa je bila šesta po vrsti. Nobeden od njih ni več živ, so pa vsi dočakali lepo starost, tam od 87 do 96 let.

»Naredila sem sedem razredov osnovne šole v Mirni Peči, eno uro daleč smo bosi hodili v šolo. Ko sem bila stara 15, 16 let, pa se je začela vojna. Bili so težki časi za nas, nekoč so nam na martinovo partizani pobrali vse, kar smo imeli, saj so bili bratje na ‘napačni’ strani. Ostalo nam je tisto, kar smo na hitro oblekli, a so nam potem pomagali dobri ljudje.«

Leta 1960 se je poročila s Stanislavom s Cerovca pri Trebelnem in si na domači kmetiji ustvarila družino, dobila sta sina Stanka in hčer Anico. Mož, ki je že deset let pokojni, je bil nekaj časa zaposlen na železnici, a ker je bilo doma veliko dela, je pustil službo in sta se skupaj posvetila kmetovanju. Zato pa je sin Stanko, ki živi doma in zelo lepo skrbi za mamo, upokojitev dočakal na železnici. »Imel je zelo odgovorno delo, bil je strojevodja,« ponosno pripomni in doda, da hči z družino živi v Novem mestu.

Živine že nekaj let nimajo več, tudi vinograd so prodali. Imata pa večji vrt, na katerem pridelata zelenjavo, ki jo potrebujeta. Še do lani je delala na vrtu, zdaj pa je glavni Stanko.

»Živiva tako, kot smo živeli včasih. Vstanem okoli pol šestih zjutraj, se uredim, grem v kuhinjo in si najprej zmerim tlak, potem pa za naju skuham zajtrk; včasih proseno kašo, včasih ovsene kosmiče ali ajdove žgance, nato kuhinjo prevzame Stanko,« opiše Terezija.

Ja, Stanko je zelo spreten v kuhinji, nič mu ni težko pripraviti, oba pa prisegata na domačo in predvsem sezonsko hrano. »Imel sem zelo dobro učiteljico, a me še vedno rada ‘pokomandira’ na vrtu in v kuhinji,« smeje pove.

M. Ž.

Veliko ji pomeni vera, rada bere

Terezija si čas krajša z branjem časopisov, predvsem navdušeno prebira vse, kar je povezano z naravo, zdravjem, zelišči in naravnimi zdravili. Pogleda tudi televizijo, rada ima jutranji program in nedeljsko mašo, sicer pa meni, da je na programih vse preveč nasilja.

Zelo veliko ji pomeni vera, dokler je lahko, je redno hodila k maši. Moli vsak dan, tudi večkrat, zagotovo pa pred jedjo in po jedi. »Tako sem bila navajena od malega,« poudari.

Do pred nekaj leti je izdelovala tudi rože iz krep papirja, cvetje ima zelo rada in ga je bilo vedno polno okoli njihove hiše. »Lani pa sem dan pred rojstnim dnevom padla in si zlomila kolk, kar me je kar malo ustavilo. Tako sem 99 let praznovala v bolnišnici. Ko sem šla domov, so mi vsi čestitali že za sto let.«

M. Ž.

Beseda je ob tem seveda nanesla na zdravje. Pravzaprav ni nič kaj veliko potožila, omenila je, da je po operaciji prebolela še pljučnico, da ima artritis, zato tudi ne more več ustvarjati iz krep papirja, in da jo bolijo kolena, kar si lajša z mazanjem šentjanževega olja, pri hoji pa si pomaga s hojco.

»Imam tudi kožnega raka, štirikrat sem že bila na operaciji in zdaj bom kmalu spet šla.« Ima tudi nekaj zdravil, za zniževanje visokega tlaka, proti strjevanju krvi … in slabše sliši. »Ja, z leti pridejo tudi bolezni,« pripomni.

Veliko praznovanje

Terezija Krevs je vesela vsakega obiska, še posebno treh vnukov in dveh pravnukov. Rada je med ljudmi, zato je zadovoljna, da živi v vasi, v kateri so dobri sosedje. Temu pritrjuje tudi podatek, da je na praznovanju stoletnice, ki sta ga pri domači hiši pripravila sin Stanko in hči Anica, nasmejana zdržala od poldneva pa vse do sedmih zvečer. Okoli 80 ljudi jo je obiskalo, ob jubileju pa so ji čestitali tudi domači župan Andrej Kastelic, predsednica mirnopeškega društva upokojencev Majda Zagorc in predsednica krajevne organizacije Rdečega križa Slavica Derganc.