Marsikaj, kar je bilo zgrajeno v dvajsetem stoletju, so porušile bombe teh ali onih vojska, a precej stavb, ki so zrasle v obdobju od leta 1900 do 2000, v sebi nosi močan avtorski pečat in si zaslužijo strokovne obdelave tako z umetnostnozgodovinskega kot arhitekturnega vidika, zaščite kot kulturne dediščine in seveda primernega vzdrževanja in obnove.

Raziskava arhitekture dvajsetega stoletja na območju mestne občine Novo mesto, ki so jo v sklopu oktobrskih dnevov evropske kulturne dediščine opravile arhitektke Marija Ana Kranjc, Natalija Zanoški, Petra Ostanek in umetnostna zgodovinarka Marina Katalenić, je pokazala, da na območju novomeške občine stoji kar nekaj stavb, ki jim kaže posvetiti posebno pozornost in jih prej ali slej tudi zaščititi. Zbornik, ki so ga predstavili v Dolenjskem muzeju, in razstava v drevoredu pod Novim trgom, ki je nastala ob tej priložnosti, predstavljata začetek raziskovanja in primerne obravnave arhitekture dvajsetega stoletja na tem območju.

MOSTOVI, ŠOLE, TOVARNE, MOTELI ...

Med prvimi na spisku arhitekturno in kulturnozgodovinsko pomembnejših stavb v Novem mestu je leta 1903 zgrajeno poslopje okrajnega glavarstva (stara občina), ki ji sledijo stavbe ljudske šole (danes OŠ Center), Gimnazije, rotovž, železniški most in predor, cerkev v Prečni, ki je bila zgrajena v času, ko sta v njeni neposredni bližini še stala gradova Luknja in Zalog (Breitenau), Povhova tovarna (danes A banka in ZPIZ), s katero se je v Novem mestu začel industrijski razvoj, Pavličeva hiša na Ragovski 3 in drugi objekti. Posebne omembe je vreden načrt arhitekta Hermana Husa, ki je popisal stanje stavb v Novem mestu neposredno po vojni in na njem označil tiste, ki jih ni mogoče obnoviti, so popolnoma porušene ali pa toliko poškodovane, da jih je treba podreti, stavbe, ki jih se jih da obnoviti, in stavbe, ki niso bistveno poškodovane in so v dovolj dobrem stanju.

Povojni razvoj mesta je prinesel številne pomembne gradnje od tovarn, kot sta bili IMV in Krka, kjer se je zaposlilo tudi precej priseljencev, zaradi katerih so po vrsti nastajala številna nova stanovanjska naselja, v katerih nekatere stavbe prav tako veljajo za arhitekturne presežke, zrasli sta osnovni šoli Grm in Bršljin, zgrajena je bila nova bolnišnica, nov zdravstveni dom, Dolenjska galerija, avtocesta je pomembno vplivala na razvoj turizma, predvsem na Otočcu, kjer je bil obnovljen grad in zgrajen hotel z moteli, ki so jih pred kratkim odstranili.

Avtorice so za knjigo in razstavo obdelale trideset objektov, približno tri na dekado, pri čemer so se opirale na gradivo, ki so ga našle v arhivu, davčnih knjigah ali pri avtorjih in lastnikih. Precej gradiva se je med selitvami, lastninjenji in stečaji izgubilo, zelo pomemben vir pa je bila tudi zapuščina arhitekta Jova Grobovška na Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Zelo pomemben delež gradiva za razstavo in knjigo predstavljajo tudi zbirke fotografij v novomeški območni enoti Arhiva Slovenije in Domoznanskem oddelku in posebnih zbirkah Boga Komelja v novomeški knjižnici ter Dolenjskem muzeju.

Soavtorica knjige Odkrita arhitektura 1900-2000 v Mestni občini Novo mesto Marija Ana Kranjc je ob predstavitvi opozorila tudi na dejstva, s katerimi ne moremo biti zadovoljni. Precej stavb je namreč slabo vzdrževanih in v slabem stanju, kar je posledica tako težav z lastništvom kot tudi pomanjkanja denarja ter volje. Opozorila je tudi na to, da je precej objektov sorazmerno novih in bi jih težko označili za kulturno dediščino, kar pa bodo slej ko prej postali, tako da je treba, kaj se dogaja z njimi, spremljati že sedaj. Poleg tega obstaja v Novem mestu kar nekaj prostorov, kjer se na mestu med vojno porušenih hiš vse do danes ni zgodilo nič, kar je izpostavil Jovo Grobovšek: "Pri 'Husovih luknjah' je vprašanje, kdo trguje s temi zemljišči in kaj se dogaja, ko se pojavi investitor. Takrat je treba gledati na to, kaj stoji v neposredni bližini." Z novo gradnjo se namreč lahko spremeni značaj soseske oziroma zakrije poglede na sicer zaščiteno dediščino v sosedstvu. "O tem se je treba pogovarjati in to mora biti zapisano v časopisu, treba je prepričevati, da se bodo ljudje zavedali dragocenosti dediščine. Kar ni zapisano v časopisu, tega ni," je še dodal Grobovšek.

Širši okvir raziskovanja stavbne in arhitekturne kulturne dediščine na Slovenskem je ob predstavitvi knjige na tradicionalni pravokotni mizi Društva arhitektov Dolenjske in Bele krajine predstavil umetnostni zgodovinar Stane Bernik, nekdanji dekan ljubljanske Akademije za likovno umetnost, ki se je tej temi podrobneje posvetil v knjigi Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja.

PRI OBNOVAH SE NE GLEDA NA AVTORSTVO

Kranjčeva je izpostavila tudi problem avtorstva stavbne dediščine in varovanja ob obnovah, gradnji prizidkov in rekonstrukcijah. Arhitekt Marijan Lapajne je povedal, da je avtorstvo v tem primeru slabo varovano, in izpostavil problem množične energetske sanacije objektov, ki s tem dobivajo nove, od tistih v načrtih precej različne fasade in s tem precej spremenjeno podobo. "Pri obnovah je zelo pogost problem tudi to, da je danes težko in marsikdaj celo nemogoče najti obrtnika, ki bi še znal in bil pripravljen nekaj narediti tako, kot je bilo narejeno nekoč. Zelo velik problem so na primer stara okna, ki so bila nekoč tudi prebarvana. Kako prepričati investitorja, da belo pobarvano leseno okno ni enako kot belo plastično okno. Vprašanje pa je, kaj bi naredili projektanti pred 150 leti, če bi imeli tedaj na voljo materiale, kakršne imamo danes," se je vprašal Lapajne.

Kot je ob zaključku pravokotne mize rekla Kranjčeva, je zelo pomembno vprašanje, kako naprej, kako na pomembnost varovanja novejše dediščine opozoriti in kako ozavestiti javnost. Zato upa, da se bo začeto delo raziskovanja novejše dediščine nadaljevalo.

Članek je bil objavljen v 46. številki Dolenjskega lista z dne, 17. november 2016.