M. Ž.

Pletene košare različnih velikosti, z ročajem ali brez, cajne za nabiranje gob in barviti šopki rož iz krep papirja so izdelki Vilme Gracar iz Sela pri Mirni, ki ne pustijo nikogar ravnodušnega. Svoje bogato znanje je dolga leta prenašala na učence Osnovne šole Mirna, zadnje leto in pol, odkar je v pokoju, pa je mentorica skupine ročna dela v Društvu upokojencev Mirna.

»Delo, tradicionalne obrti in skrb za otroke so mi starši privzgojili že v zgodnjem otroštvu. Rojena sem bila kot prva od osmih otrok pri Pavlinovih v bližnjih Sajenicah. Starši so družino preživljali z veliko odrekanja – mama kot gospodinja in občasna dninarica, oče pa je poleg službe še trdo delal na kmetiji,« pripoveduje.

Že kot deklica je pomagala pri mlajših sorojencih in kmečkih opravilih. »Pri nas doma je veljalo: najprej delo, potem pa domača naloga in učenje.«

M. Ž.

Starši so ji predali znanja in veščine

Po očetu je podedovala »zelene roke«, da se prime skoraj vsak cepič, ki ga cepi na mlado drevo, in zraste roža iz vsake čebulice, ki jo vtakne v zemljo. Mama pa je zaslužna, da se je navdušila za pletarstvo in izdelovanje rož iz krep papirja.

»Izhajala je iz pletarske družine in je pletla vsako zimo, da je družini prinesla dodaten zaslužek. Otroci nismo pletli, da ne bi po nepotrebnem porabili šibja, smo pa sodelovali pri pripravi materiala in opazovali njeno delo. Tako kot meni danes pomaga mož Rafko, ki vestno poskrbi za pripravo šibja, viter in lesenih dnov košar in me podpira pri vsem, kar počnem,« pove.

Life Learning Academia

Častni naziv v Suho krajino: Vlado Kostevc je Ambasador znanja

Ker gre za tradicionalni dejavnosti naših prednikov, ki počasi izginjata, je še posebej čutila potrebo po njunem ohranjanju. In pri tem je zelo uspešna.

Poklic učiteljice je bil zanjo skoraj samoumeven, saj je že v otroštvu imela veliko opravka z majhnimi otroki. Po osnovni šoli na Mirni je končala srednjo pedagoško šolo na novomeški gimnaziji.0

»Ker smo živeli skromno, sem za vaje klavirja imela doma narisano klaviaturo in tako ‘na suho’ vadila,« se spominja 63-letnica. Nato se je vpisala na pedagoško akademijo, ki je k sreči tista leta delovala tudi v Novem mestu. »Vozačka na slovenskih železnicah sem bila šest let in pravega študentskega življenja v Ljubljani nisem nikoli spoznala in doživela. A nič zato. V času študija sem se poročila, rodila sina Tomaža, še v istem letu odšla v službo in ob delu tudi diplomirala.«

M. Ž.

Živela je za učence

Na Osnovni šoli Mirna je poučevala štiri desetletja. Eno leto je delala v programu za otroke s posebnimi potrebami, nato nekaj let poučevala telovadbo na razredni stopnji, več kot 30 let pa je spremljala učence od 1. do 3. razreda.

»Moje vodilo je bilo: imam te rada, pomagala ti bom, da boš znal. Mislim, da mi je dobro uspevalo, te ‘svoje otroke’ sem imela neizmerno rada, zanje sem živela. Smejali smo se skupaj, in kadar je bilo hudo, tudi skupaj jokali. Rada sem bila učiteljica,« še danes ganjeno pripoveduje.

Šolo je z učenci predstavljala tudi na državnih tehničnih tekmovanjih v pletarstvu.

»V krožku sem imela celo do 70 mladih pletarjev. Nisem imela srca, da bi jim rekla, da jih je preveč, da jih lahko vzamem le deset ali dvajset. In tako sem vsak dan imela po eno ekipo, tudi v soboto. Ob koncu tedna sem pogosto imela vse prste krvave od pomoči pri delu, a je bolečina kar izginila ob njihovem zadovoljstvu.«

M. Ž.

Družinska tradicija

Pletarske veščine je prenesla tudi na sina Tomaža, zelo dobro gre tudi 11-letni vnukinji Žani, ki je, pove ponosno, tudi že prava mojstrica v izdelovanju cvetja iz krep papirja.

»Material, ki ga uporabljamo pri pletenju, je domač. Zasadili smo kar nekaj rumenih in rdečih pletarskih vrb.« Za pleteno košarico za kruh in košarico z ročajem je leta 2000 prejela tudi potrdilo Obrtne zbornice Slovenije, da sta izdelka domače obrti.

Domačin iz Gabrja

Novinar Martin Luzar raste z brusniško Rastočo knjigo

Posebno mesto v njenem srcu ima cvetje iz krep papirja. Izdeluje šopke, njene rože krasijo butarice in tudi marsikateri hišni portal ob porokah in mlaje ob okroglih obletnicah, kar jo še posebno veseli. Bidermajerski šopek navadno izdeluje približno teden dni, še zahtevnejše pa je travniško cvetje.

Rada si ogleda tudi umetnine, ki jih rokodelci iz Slovenije in tudi iz tujine prikazujejo na vseslovenski razstavi rož iz krep papirja, ki tradicionalno poteka na Vranskem, ali pa na razstavah v Snoviku, na Pragerskem, v Beltincih. »Pripravijo tudi kakšno manjšo delavnico in tako širim svoja obzorja,« doda.

M. Ž.

Dejavna v domačem okolju

Tudi sama z veseljem pripravi krajše predstavitve ali delavnice. Tako je pred leti sodelovala na občinski prireditvi Iz družinske skrinjev Trebnjem, kjer je pripravila bogato razstavo o pletarstvu, na mednarodnem srečanju Selo - Sela, ki je bilo v Račjem selu v trebanjski občini, pa je postavila pletarsko stojnico in prikazala izdelovanje cvetja.

Na temo kulturne dediščine so kar nekaj dejavnosti izpeljali tudi vaščani Sela pri Mirni, pri katerih je sodelovala. »Spomladi, 12. aprila, bo v naši vasi lepa prireditev z naslovom Dan domače obrti. Že zdaj lepo vabim vse,« povabi Vilma.

Gracarjevi ne le, da prenašajo kulturno izročilo iz roda v rod, ampak tudi skrbijo zanj. »Na Selu imamo tudi vaški vodnjak s perilnikoma in ožemalnikom. Za njegovo okolico in redno vzdrževanje že od obnove dalje skrbi naša družina. V prihodnosti naj bi prostor dobil še informacijsko tablo,« pojasni.

»Kadar je vreme pravo, so moje misli in roke na zelenjavnem vrtu, v sadovnjaku, vinogradu,« še pove Vilma, ki je 46 let tudi članica Prostovoljnega gasilskega društva Selo pri Mirni. Bila je mentorica mlajšim cicibanom v pripravah na gasilska tekmovanja, kasneje je sodelovala pri gasilskih nalogah, a nikoli v operativi. Je tudi članica Vinogradniškega društva Čatež pod Zaplazom.

Občina Mirna praznuje

Naziv častni občan Občine Mirna je posthumno prejel Andrej Bajuk

M. Ž.

Zahvala Občine Mirna

Njeno delo ni ostalo neopaženo, lani je Vilma Gracar ob prazniku Občine Mirna prejela zahvalo občine za dolgoletno pedagoško delo, ohranjanje kulturne dediščine in nesebično prenašanje znanja prihodnjim rodovom.