N. Š.

Prva leta življenja je preživel v Mirni Peči, nato so se preselili na materino domačijo na Dvoru. Znamenita gostinska družina Rezljevih je dolga leta oblikovala gostinsko ponudbo v Novem mestu, natančneje, v športni dvorani Marof, kjer se je Rok učil gostinske obrti že kot majhen deček. »Sem gostilniški otrok, prav tako sestra, ki je po očetu prevzela Blatnikov hram na Dvoru, jaz pa pomagam, kadar le lahko,« pojasni Rok.

Po osnovni in srednji šoli v Novem mestu je poklicno pot nadaljeval v Slovenski vojski, kjer je zaposlen še danes. A njegovo življenje je tesno povezano z domačim krajem. »Sem velik lokalpatriot, Dvor mi veliko pomeni, ponosen sem na ta kraj in ljudi, zato si zelo prizadevam, da kraj raste, se razvija, da pokažemo, kaj imamo, in da snujemo njegov razvoj,« doda. In veliko zaslug za to, kakšen je Dvor danes in da seže glas o njem daleč po državi in širše na različnih področjih, imajo prav Rok ter njegova ožja in širša družina. Močan tandem sta s sestro Adrijano, na pomoč pri gostinstvu in Dvorskih likovnih dnevih, ki jih je družina Rezelj osnovala pred slabim desetletjem in pol, vedno priskočita tudi mama in oče, k vsemu pa Rok vpeljuje tudi svojo družino – ženo in tri otroke. Vsi skupaj so tudi zaslužni za vedno bolj prepoznavne Dvorske likovne dneve, ki so že davno presegli pomen, ki ga imajo za Suho krajino, saj so postali pomemben del slovenske likovne scene in tudi mednarodnega prostora.

Dvorski likovni dnevi

14. edicija likovnih srečanj prinesla svetlobo

Dvorski likovni dnevi

Dvor v odsevu likovnikov - umetniki spet na domačiji Rezelj

Na to umetniško manifestacijo je Rok res ponosen, saj srečanje kakovostno raste, glas o njej pa sega že čez evropske okvire. »Z umetnostjo me je zastrupil oče, ki je vedno odkupoval likovna dela, to imam očitno v genih,« pojasni Rok svoj odnos do umetnosti. Družina Rezelj tako za slab teden dni gosti deset in več umetnikov, slikarjev in kiparjev, ki jih skrbno izbere strokovna komisija. Na domačiji živijo in ustvarjajo povsem brezplačno. Eno njihovo delo nato najde svoj prostor v še eni pridobitvi kraja, Galeriji DLD, v kateri zdaj hranijo dela 109 avtorjev, zato galerija zanje postaja pretesna in Rok se že ozira za novim, večjim prostorom zanje. »Stalna zbirka je last Dvorjanov, ni naša, Rezljeva. In z umetniki vzpostavimo res pristen odnos. Če z družino raziskujemo tuje kraje in je iz teh doma kateri izmed umetnikov, ki so bili pri nas, se pri njem vedno oglasimo, saj so to naši prijatelji. Tako se tudi oni radi vračajo v Suho krajino,« poseben, topel odnos z umetniki pojasni Rok.

V luči te umetnosti se spreminja tudi njihova domačija, saj Rok dodaja objekte na njej z mislijo na prihodnja likovna srečanja, tako zdaj nastaja nov kozolec z ateljejem, ki bo kmalu medse sprejel nove umetnike, pred kratkim so ob domačiji odkupili staro hišo iz železolivarskih časov, ki jo bodo obnovili in namenili za bivanje umetnikov. Rok pa si najbolj želi, da bi kiparska dela, ki jim vsako leto namenjajo posebno pozornost, vizualno obogatila Dvor, ki bi lahko v prihodnje postal prava forma viva in situ. Na vprašanje, kdaj začnejo snovati likovne dneve, se nasmehne: »Prihodnje srečanje smo začeli snovati dan po koncu letošnjih. Prihodnje leto bodo dnevi petnajstič, tokrat si želimo na Dvor pripeljati mlade umetnike, zato se je njihov izbor že začel.« Za svoj prispevek k razvoju in obogatitvi občine je Rok pred tremi leti dobil tudi županovo priznanje.

Rok je tudi športnik. Začel je kot odbojkar v novomeškem klubu, kar je sicer zanimivost, se zasmeje, saj po navadi novomeški fantje odbojkarsko znanje iščejo v žužemberškem klubu, nato je presedlal na kolo, zdaj pa zelo rad teče.

A brez močne podpore žene Suzane vse, kar počne, sploh ne bi bilo mogoče, se zaveda Rok. Imata tri otroke, hčeri Nežo in Franjo ter sina Tita. In vsi pomagajo pri vseh opravilih na domačiji, seveda ob igri, a v vseh treh je že pognalo seme umetnosti in pridnega dela, je ponosen Rok, hči Neža pa je tudi odlična smučarka in kolesarka, večkratna državna prvakinja v svoji kategoriji.

Družina Rezelj je predana tudi delu s čebelami, žal Rok zaradi stiske s časom nima več svojih čebel, a so pri tašči v varnem skrbstvu. »Posvetim se jim, ko bom v pokoju,« je hudomušen in prizna, da delo s čebelami res pogreša. Ne pogreša pa – kovačeva kobila – kopanja v Krki, ki je le korak od domačije. Je premrzla, pravi, čeprav je kot otrok in mladenič seveda vse tople dneve preživel ob ali v njej in ga je tudi oblikovala, kot vsakega, ki živi ob reki. Zdaj se za sprostitev usede v kanu in odvesla z mislimi, kaj še bi lahko dobrega naredil za svoj domači kraj.