N. Š.

Takšna je Jelka Močnik, učiteljica nemščine in dolgoletna knjižničarka na Osnovni šoli Stopiče. Njena poklicna pot je bila prepletena z besedo – govorjeno, zapisano in prebrano, predvsem pa z ljudmi. Rojena na Malem Orehku, na hribu, ko ji je ves svet ležal pod nogami. Malce to odprtost na okoliške kraje v Stopičah pogreša, a skoraj štiri desetletja je ta vas pod Gorjanci njen dom, s tem pa tudi stopiška šola, v kateri je preživela skoraj celotno delovno dobo.

Veliko generacij otrok je, ki so prek Jelkinih pravljic prvič stopili v čaroben svet knjig. In mnoge med njimi je začarala tako, da so postali pravi knjižni molji. Žal pa ji je, da so danes otroci tako vpeti v različne dejavnosti in obremenjeni s poukom, da spontano v knjižnico pridejo le redki. Opaža pa, da jih je vedno več, ki v knjižnici iščejo – in najdejo – mir in tišino.  

Poučevanje zanjo nikoli ni bilo le prenašanje znanja o slovnici. Učencem je želela odpreti pogled v svet, jih opogumiti za raziskovanje ter jim pokazati, da jeziki povezujejo kulture in ljudi. 

Svojo ljubezen do besed je kmalu preselila v šolsko knjižnico. Pod njenimi rokami knjižnica ni bila le prostor knjig, ampak prostor srečevanj. Učenci so tja prihajali po branje, nasvet, včasih tudi po tišino ali pogovor, sodelavci pa po prijazno besedo, nasmeh ali preprosto občutek, da je nekdo na voljo. Jelka ima redko lastnost – zna poslušati. In ko pove svoje mnenje, ga pove jasno, spoštljivo in brez odvečnih besed.

Opisujejo jo kot prijazno, a odločno osebo. Kot nekoga, ki je natančen in zanesljiv, obenem pa poln humorja. Njena notranja moč je tiha, vendar opazna. Ne dovoli, da bi jo življenjske ovire ustavile – ne pri delu, ne pri izzivih, ne pri osebnih preizkušnjah. Prav zato je marsikomu zgled. Stopiče in okoliške kraje pozna kot lasten žep, saj kot dolgoletna prostovoljka Rdečega križa pozna vsako hišo in vsako stisko. Dejavna je tudi v lokalnem društvu oseb z izgubo sluha.

Jelka je človek številnih interesov. Rada bere, piše, potuje in kolesari. Privlačijo jo morje, veter in občutek svobode, ki ga prinese gibanje. V sebi nosi tudi pesniško dušo in ljubezen do lepe, pravilne slovenščine. Tisti, ki jo dobro poznajo, vedo, da ne mara površnosti v jeziku – besede imajo zanjo težo in pomen. Jezi jo, če tisti, ki bi morali, ne uporabljajo pravilne slovenščine, po drugi strani pa obožuje narečja in je ponosna Podgorka. V Stopičah ne mine prireditev, da je ne bi povezovala ali napisala kak nagovor. Zvezek z njenimi pesmimi pa še čaka, da ga napolni. Mogoče bo čas zdaj, v pokoju.

Zadnja leta ji posebno veselje prinaša nova življenjska vloga – babica. Hči in sin sta ji podarila štiri navihane vnuke, ki jo radi obiščejo, poslušajo njene zgodbe in z njo odkrivajo svet, ona pa ob njih znova doživlja radovednost otroštva.

Ob njenem odhodu v pokoj so ji sodelavci stopiške osnovne šole pripravili topel in ganljiv poklon, poln simbolnih daril in spominov na skupna leta. V njem se je pokazalo, kako močno sled je pustila med ljudmi – ne le kot strokovnjakinja, ampak kot človek. Jelka ob tem poudari, da je vsako vodstvo šole do zdaj imelo velik posluh za knjižnico in da je z vsemi ravnatelji odlično sodelovala.  

Upokojitev zanjo ne pomeni zaključka, ampak več časa za kolesarske poti, mogoče celo pesniško zbirko. Predvsem pa čas za trenutke, ki jih je do zdaj pogosto namenjala drugim, zdaj pa jih bo možu in vnukom. In ostaja oseba, ki dokazuje, da toplina, humor in človečnost niso velike besede, ampak vsakodnevna dejanja. In Jelka jih radodarno deli z drugimi prav vsak dan.