M. Ž.

Za Jelko Krivec iz Šentjurija na Dolenjskem pravijo, da je ženska z velikim srcem in mehko dušo. Je delavna, skromna, zanesljiva in vedno pripravljena pomagati. Je ena tistih, brez katerih si je družabno, kulturno, podeželsko in društveno življenje v Mirni Peči skoraj nemogoče predstavljati.

»Mirna Peč je zaradi ljudi, kot je Jelka, kraj, kjer prireditve niso le dogodki, ampak srečanja. Kjer pogostitev ni le hrana, ampak izraz gostoljubja. Kjer društveno delo ni obveznost, ampak način življenja. Kjer se tradicija ne ohranja samo v besedah, temveč v dejanjih, receptih, pripravah, rokah, ki pomagajo, in srcih, ki povezujejo,« so o letošnji prejemnici plakete Občine Mirna Peč ob občinskem prazniku zapisale članice mirnopeškega društva podeželskih žena, katerega aktivna članica je skoraj od ustanovitve, od leta 2018 do letos pa ga je tudi vodila.

Slavnostna seja občinskega sveta

Novomeški škof Andrej Saje častni občan Mirne Peči, plaketa Jelki Krivec

Besede njenih prijateljic Jelko ganejo do solz, a skromna, kot je, pravi le, da pač rada dela za ljudi, za skupnost. In ko si enkrat v društvu, še posebej v tako dejavnem in povezanem, kot so podeželske ženske, ki so s svojimi dobrotami nepogrešljive na praktično vsakem dogodku v občini, »ne šteješ ur ne materiala, pač z dobro voljo narediš, kar je treba, takrat, ko je treba, in to je to«.

Na občinsko priznanje je ponosna, pove, da ga ni pričakovala, prav tako kot ne pred desetimi leti tega, da bo izbrana za kmetico leta, saj so bile vse preostale kandidatke izjemne ženske. Na to obdobje ima zelo lepe spomine, čeprav je s seboj prineslo velike spremembe.

»Nisem bila vajena nastopati v javnosti, držati v roki mikrofona. Spoznala sem veliko prijetnih ljudi in prijateljev, ki jih sicer verjetno ne bi. Pa tudi kmetice leta se dobimo vsaj dvakrat na leto,« pripoveduje. Da ni vajena nastopati, sicer kar težko verjamemo, saj je izvrstna v skečih, ki jih ob različnih priložnostih pripravijo v društvu podeželskih žena ali mirnopeškem kulturnem društvu, katerega članica je.

Iskreno pove, da brez razumevanja in podpore družine ne bi mogla tako polno doživeti tistega leta ne tako predano sodelovati v društvih. Družina ji tudi sicer pomeni največ v življenju. S soprogom Cirilom imata hčer Barbaro in sina Tomaža, danes pa sta ponosna babi in dedi dveh vnukov – 12-letnega Alexa in štirimesečnega Tristana.

Na svoji kmetiji se ukvarjajo z živinorejo, imajo osem hektarov obdelovalne zemlje in štiri hektare gozda, v hlevu pa 23 pitancev. Na vrtu pridelajo vso zelenjavo, ki jo potrebujejo, za hišo pa je tudi sadovnjak. Krivčevi so edini v vasi, ki imajo vinograd, ne pa tudi zidanice. Ker je tako blizu, se do njega po večini podajo kar peš. Jelka je vešča upravljanja vseh kmečkih strojev in priključkov, še danes, pri 69 letih, pa prime tudi za motorno žago. Pri delu z njo je vedno najbolj uživala.

Uživa pa tudi v pohodništvu, včasih so bili ti pohodi več po hribih, samo na Triglavu je bila trikrat, zadnja leta pa bolj ubira nižinske poti. »Najljubši so mi še vedno dolgi nedeljski pohodi s Cirilom. Zjutraj dava nahrbtnik na rame in greva,« pristavi.

Čeprav se je že pred nekaj leti upokojila, v »penziji« ne bo nikoli. Ni človek, ki bi posedal naokoli, tudi njen Ciril, ki je dopolnil 71 let, ne.

»Midva brez dela ne moreva biti. Saj se je lepo za kakšno urico zlekniti na kavč, kaj pogledati po televiziji in prebrati, a vse do neke mere. Tudi naši dopusti so bolj enodnevni, samo enkrat smo šli na morje za deset dni. En teden sem še nekako zdržala, potem pa sem kar trpela (smeh).

Če nama bo zdravje služilo, bova še marsikaj počela!« pove Jelka Krivec.