Martin Luzar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kot so zapisali pri Krki, Domen Zevnik že desetletje soustvarja košarkarsko zgodbo novomeškega kluba in klub si z njegovim imenovanjem želi zagotoviti nadaljevanje dela, ki ga je vzpostavil Dejan Jakara, pri katerem je bil Zevnik v zadnjih dveh sezonah prvi pomočnik.

S prestopom na mesto trenerja je stopil v izjemno delovno poletje. Ker je Krko po menjavi trenerja zapustila šesterica igralcev, novomeški klub zdaj sestavlja ekipo za prihodnjo sezono. Osebne izkušnje v igralskih in trenerskih vrstah so pri tem neprecenljive in tovrstna bera dvaintridesetletnega Krkinega trenerja je že bogata.

Po prvem trenerskem obdobju v Krškem je leta 2017 vstopil v Košarkarski klub Krka, kjer je v naslednjih letih delal z različnimi mladimi selekcijami, zadnji dve sezoni pa je bil, kot rečeno, pomočnik trenerja članske ekipe. Z njim v vlogi pomočnika selektorja je slovenska reprezentanca do 20 let osvojila naslov evropskih podprvakov po tesnem porazu proti Franciji pred dvema letoma. Mlajše reprezentančne ekipe vodi že vrsto let in zdaj ostaja selektor reprezentance do 18 let.

Tako se je od trdne podlage odrinil za nedaven visok skok v košarki, na mesto trenerja Krke. Vse se je pravzaprav začelo s prvim skokom pod košem, ko se je nekako pri enajstih letih po krajšem obdobju treniranja atletike »našel« v košarki. Kam naprej od tod, kjer s strokovnim znanjem, izkušnjami, športno strastjo, občutkom za ekipo in z željo razumeti vsakega igralca posebej opravlja poklicno delo v športu?

Vesel je, odgovarja, da dela v domačem klubu. Z njim, je prepričan, lahko uresniči še veliko visokih ciljev, zavedajoč se konkurence preostalih klubov in ekip. »Že to, da nastopamo v Ligi ABA, nekaj pomeni. Ta liga je močna in zanimiva, ena najmočnejših v Evropi,« ocenjuje Krkin trener z ameriško izkušnjo in poudarja, da so v klubu resnično ponosni na vse svoje igralce.

Osebno športno prihodnost opazuje skozi prizmo dejstva, da se človekovo športno življenje prepleta z njegovim siceršnjim, osebnim. »Imam krasno družino,« v zgolj nekaj besedah čustveno opiše vse tisto, kar mu pomenijo žena Leda, ki je tudi športnica, nekdanja izjemno uspešna brežiška atletinja, ter njuni hčerki: šestletna Iza in triletna Ota, in kar on pomeni njim.

Za skok v šport, in sicer do tu, kjer je zdaj, je zalet jemal že od otroštva nekako mimogrede, s tem ko je v rojstnem Čatežu ob Savi odraščal ob bratu in štirih sestrah ter delal na domači kmetiji, ob tem pa je rad in s podporo in ob razumevanju očeta Toneta, naprednega kmeta in zavzetega, domala strastnega rekreativnega atleta, in mame Elke, prisrčne, po poklicu vzgojiteljice, vestno hodil na stadion.

Skozi našteto se mu je izrisalo življenje, kot ga živi in želi sebi in drugim. »Svojim otrokom bi vsekakor želel omogočiti, da preizkusijo pot vrhunskega športnika. Hkrati si želim, da bi jo pravi čas, ko bi videli, da to mogoče več ne pelje dalje, znali prekiniti.

Vsekakor bi si želel, da ob športnem udejstvovanju končajo srednjo šolo. In res bi si želel, da sem starš, ki je opora, ki podpira, nikakor pa ne starš, ki hoče prek otroka pozdraviti neke svoje ambicije ali pa si bolj želi uspeha kot otrok. Zdi se mi, da je veliko bolj zdravo in da so otroci tudi uspešnejši na splošno, če sami razvijejo strast do športa, zmage, uspeha,« poudarja Domen Zevnik nekako o sebi, in to nehote lahko zveni kot namig neznanim iskalcem smisla življenja.