I. V.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V govoru na koncertu ob 50-letnici novomeške folklorne skupine Kres je predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar posebej poudarila petdeset let umetniškega vodenja skupine Kres Branke Moškon, rekoč, da je to nekaj neverjetnega. Poudarila je tudi izjemen pomen množičnosti ljubiteljske kulturne dejavnosti v Sloveniji in zlasti dragocenosti ohranjanja nesnovne kulturne dediščine kot pomembnega dejavnika identitete naroda. In pri tem je Branka Moškon, nova častna občanka Novega mesta, vse življenje igrala pomembno vlogo. 

50 let folklorne skupine Kres

Nataša Pirc Musar v Novem mestu: Predsedničin poklon Kresu in Branki Moškon

Dobrega pol stoletja je, odkar se je Branka Županič iz rojstne Metlike priselila v Novo mesto in na tej strani Gorjancev prevzela priimek Moškon, petdeset let pa, odkar sta jo sodelavca takratne Zveze kulturno-prosvetnih organizacij, Danja Bajc in Boris Savnik, leta 1975 prepričala, da je folklorno dejavnost začela tudi v Novem mestu.

Odraščala je v obrtniški družini. Oče Branko je bil brivec, mama Marica pa najprej uradnica, a se je kmalu priučila za frizerko in potem delala v salonu skupaj z možem.

Vsi Županičevi so bili vpeti v folkloro. Mati Marica je bila vojarinka in je pela naprej na tisti velikonočni ponedeljek, ko je znani slovenski etnolog in glasbenik France Marolt v Metliko prišel popisovat ljudsko dediščino. Branka se je folklori zapisala, še preden je prestopila prag metliške osnovne šole. Svojo prvo vlogo je odigrala v igri Ali je kaj trden ta naš most, z bratom Mladenom pa se je kot štiriletnica znašla tudi na posnetkih v filmu Milke in Metoda Badjure, ki je leta 1952 posnel metliške folklornike.

Po končani črnomaljski gimnaziji je šla v Ljubljano na pedagoško akademijo študirat kemijo in tehnični pouk in v času študija plesala v akademski folklorni skupini Franceta Marolta, ki jo je vodil Mirko Ramovš, s katerim je potem še desetletja sodelovala.

V Novo mesto, kjer sta si ustvarila družino, jo je leta 1968 zvabil tedanji dopisnik ljubljanske televizije Marjan Moškon, s katerim sta se spoznala, ko je snemal nastop metliških folklornikov na prireditvi Igraj kolce. Ko so jo leta 1975 Novomeščani prepričali, da je začela folkloro tudi v Novem mestu, so se njeni folklorniki someščanom prvič predstavili kar v belokranjskih nošah.

Dolenjskih namreč ni bilo in nihče ni prav dobro vedel, kakšne so bile. Tako je bil njen veliki projekt rekonstrukcija dolenjske noše, ki sta jo z etnologinjo in antropologinjo dr. Marijo Makarovič iz etnografskega muzeja skrojili po podobah s slike Ex-voto iz cerkve na Blečjem Vrhu, kar je verjetno najimenitnejši prispevek Branke Moškon k slovenski kulturni dediščini. 

Vseh petdeset let folklorne skupine Kres je bila Branka osrednja osebnost njene zgodbe. Ne le, da je ves ta čas kot umetniška vodja vodila vadbo različnih skupin in tudi nastopala ter igrala v folklornem orkestru, delala je še marsikaj drugega. 

»Folklora ni samo učenje plesa, je tudi petje, glasba, narečni govor, je tudi kostumografija, režija in scenografija. Marsikaj ni nikjer zapisano in ni bilo nikoli fotografirano, zato je težko odkriti, kako so bili oblečeni in kako so se zabavali naši predniki. Čedalje pomembnejša je tudi ustvarjalnost, saj je današnje občinstvo zelo zahtevno. Nekoč smo samo plesali in so bili ljudje navdušeni, danes pa je treba pokazati veliko več.«

Do službene upokojitve leta 2012 je poučevala tehniko, kemijo in naravoslovje na Osnovni šoli Grm, po folklorni upokojitvi, ko je konec januarja predala umetniško vodenje naslednicam, pa folklori ni obrnila hrbta. V Kresu igra tamburico in vodi veteransko skupino, pa tudi folklorni skupini v Trebnjem in Občicah, kjer pomaga Društvu Kočevarjev staroselcev.