Komentar: Vse dobro - Kje je dobrotnik iz Negove
##IMAGE-3740840##
Pastor novomeške evangelijske cerkve Dobrega pastirja dr. Danijel Brkič je pred prazniki prijateljem poslal voščilo z dvema besedama. Vse dobro. V svetu, ki se mu je zmešalo, popolnoma, res potrebujemo samo ti dve besedi. Vse dobro. Tiste dni so nekateri imeli priložnost prvi videti film Beli bojevnik v črni obleki, film sina Ivana Krambergerja, belokranjske režiserke Maje Weiss in montažerja, njenega bratranca, Jurija Moškona. Beli bojevnik v črni obleki je Ivan Kramberger. Ko je pred več kot tridesetimi leti na Glavnem trgu z opico na rami ob svojem avtu, ki je bil poseben tako kot on sam, razmetaval s populizmi, udrihal po komunistih, ki tedaj marsikomu niso bili pri srcu, so ga ljudje odprtih ust poslušali in komaj verjeli, da si človeček upa tako govoriti o tedanjih oblastnikih. Bil je preprost in neizobražen, a očitno precej inteligenten in izjemen govornik. Preproste ljudi je ovil okoli prsta »dok kažeš keks«.
Na prvih volitvah je prepričal skoraj petino volivcev. Potem so ga ubili. Bil je dober človek, čisto res je imel rad malega človeka, človeka, ki potrebuje pomoč. Okoli sebe ni zbiral vernikov, ob množicah, ki so se zbrale, ko je govoril, je ostal sam, boril se je z mlini na veter kot Don Kihot. Milan Kučan v filmu pove, da je s svojo pojavo blažil tedaj precej naelektreno politično ozračje. Po prvem krogu volitev je za veliko noč k sebi v svojo gostilno povabil tekmece s predsedniških volitev – Kučana, Pučnika in Demšarja. Sedeli so za mizo in se dobro imeli, se smejali. Niso bili sovražniki. Čeprav so bili tekmeci, so drug drugemu, državi, ki bi ji bili radi predsednikovali, in vsem državljanom želeli vse dobro. Je bilo to res ali se nam je to le sanjalo? Če je bilo to res, kam in kdaj je to izginilo. Kam je izginil »ivan kramberger«, človek, ki je znal biti do oblastnikov tudi žaljiv, a nikoli jim ni želel slabega, vsem samo vse dobro. Kam je izginil »milan kučan«, politik, ki svojih političnih tekmecev ni nikoli žalil, poniževal in jim nikoli ni želel slabo. Kaj smo naredili narobe, da takih ljudi ni več, ljudi, ki bi živeli za vse dobro.
Morda pa niso še izumrli, le med tistimi, ki so najbolj glasni, jih ni, ti jih prevpijejo in skrijejo. Pred dnevi je Nika Kovač objavila zapis na Facebooku in mu dodala svojo žalostno sliko s solzico iz očesa. Nika Kovač je tisto dekle, ki je verjetno najbolj zaslužno, da smo se Slovenci na referendumu za današnji čas tako zelo enotno in množično uprli poskusom aktualne oblasti, da bi nas z novelo zakona o vodah žejne peljala čez vodo. Takole je zapisala: »Fak, v kaj smo se z Inštitutom 8. marec po nesreči zapletli? V soboto smo ob jutranjem zajtrku in pogovoru o pismih, ki jih je predsednik vlade poslal na vse naslove, s puncami ugotovile, da za tovrstno pošiljanje ne poznamo pravne podlage. Prebrale smo nekaj FB statusov s podobnimi vprašanji in se odločile, da jih same zastavimo informacijski pooblaščenki. Nismo obtoževale. Nismo govorile o vsebini pisma. Nismo podajale sodb. Samo naslovile smo vprašanje na neodvisno državno institucijo. Majhna gesta, ki jo lahko stori vsak izmed nas. Včeraj se je začela prva runda sranja. Žaljiva zasebna sporočila. Pritiski. Komentarji o mojem videzu. Komentarji o moji lenobi. Komentarji o tem, da sem razvajena …«
Tako je to danes. Politika ne izbira sredstev, v obračunu z vsemi, ki bi morda lahko vrgli senco na svetlo podobo velikega vodje, je dovoljeno vse. No, zaenkrat skoraj vse, tistega, kar je doživel Ivan Kramberger, si še ne upajo. Kaj bi dal dobri mož iz Negove, če bi mu naboj poslali v kuverti in ne tako, kot ga je dobil tistega usodnega 7. junija pred tridesetimi leti v Jurovskem Dolu. Nikoli ne bomo izvedeli, ali je bil to odgovor na njegove preroške besede: »Ljubi moji Slovenci! Hudi časi vas čakajo. Službe boste izgubili, nič ne boste imeli, vse vam bodo pokradli. Ogromno tovarn bo propadlo, veliko jih bo brez kruha, zapomnite si, kaj sem vam rekel. Komunisti bodo storili vse, da se zadržijo na oblasti. Bojte se jih! Pa ne tistih komunistov, ki bodo ostali to, kar so, ampak tistih, ki se bodo spreobrnili in postali strašni antikomunisti, pa v cerkve bodo leteli in se delali vernike. Pazite se njih, ljubi moji Slovenci. Vse vam bodo pobrali. Kajti, kar se Janezek nauči, to Janez zna …« Zato pa: Vse dobro.
Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.
