##IMAGE-3733442##

Otroke je treba cepiti, da bodo ostali zdravi in da ne bodo prezgodaj umrli. Otroci se običajno nočejo cepiti. Pa ne zato, ker bi bili privrženci te ali one teorije zarot, ker bi verjeli, da jim bo zdravnik, medicinska sestra, zdravnica ali medicinski tehnik s cepivom v telo brizgnil še čip, prek katerega bo kdove katera vlada, farmacevtska multinacionalka ali telekomunikacijska korporacija vohunila, kaj počne, kaj razmišlja, v katere trgovine hodi in ali počne kaj takega, kar predsedniku vlade ne bi bilo všeč. Otroci se nočejo cepiti, ker nočejo, da jih nekdo špika v rit. To boli.

Nekoč je bil deček, ki se ni pustil cepiti. Otepal se je z vsemi štirimi, a sta ga zdravnik in njegova medicinska sestra le nekako ukrotila, držala sta ga za roke in noge, da ni mogel niti migniti več. Bil je premagan. Izgubil je bitko. Ko je zdravnik na plan privlekel zlobno injekcijo, ga je mali pogledal v oči in mu rekel: »Ti imaš pa grd nos.« Zgodba je resnična. Deček je zrastel; mogoče je danes profesor astrofizike in si mu študentje na izpitu, potem ko so do konca dokazali svoje neznanje, želijo reči kaj podobnega, kot je on nekoč rekel zdravniku. Ampak oni ne vedo, kaj je njihov profesor nekoč rekel zdravniku, zato so tiho in upajo, da jim bo šlo naslednjič bolje. Menda je takrat tisti zdravnik dečku zameril, a ne toliko, da bi mu dal jesti strupene gobe, na katere se je zelo dobro spoznal.

Ko je na novo ustoličena predsednica državnega zbora zmagoslavno prikorakala na prizorišče v elegantni črni obleki, obuta v še bolj elegantne rdeče čevlje, je bilo to za nekatere poražence letošnje prve volilne bitke očitno preveč. Da je grda ali da je neumna, ji niso mogli reči, je bilo preveč očitno, da to ni res. Ampak rdeči čevlji, o tem bi se pa dalo kaj povedati. In so povedali. Škoda je tega papirja, da bi nanj ponatisnili vse, kar je maloumnim komentatorjem prišlo na njihovo ubogo pamet, ko so se jim pred očmi zableščali Urškini rdeči čevlji. In vse tiste ženske, ki se niso postavile na stran napadene kolegice, ki se niso uprle nesprejemljivemu šovinizmu, ampak so na družabnih omrežjih objavile svoje čevlje, češ da one pa nimajo rdečih čevljev, ki niso doumele, da ne gre za čevlje, ampak za zblojeno prepričanje, da ženske ne sodijo na tak položaj, da ne smejo biti uspešne, da so na svetu za ene povsem druge stvari.

A rdeči čevlji so bili nekaj, kar je imelo jasno sporočilo, je v Mladini zapisala Stanka Prodnik. »Bili so čevlji zmage. Osebne, politične, lahko rečemo tudi ženske zmage. Zmage ženske, ki si ni dovolila, da bi jo kdo poniževal, ki ni privolila niti na poniglavo ravnanje svojih kolegov sodnikov, ki so preračunljivo gledali stran, ko je doživela pogrom. In lahko bi bili še bolj rdeči, lahko bi imeli trikrat višjo peto.« Bolje se ne da povedati.

Poraženci pa tudi tokrat niso izpustili iz rok priložnosti, da še enkrat razkrijejo svojo raven razmišljanja, svoj šovinističen odnos do ženske, svojo prostaško in poniževalno komunikacijo, da še enkrat razkrijejo vse tisto, zaradi česar so jim ljudje na volitvah obrnili hrbet. Pa bi bilo zanje bolje, da ostanejo tiho in pustijo, da jih zmagovalci malo špiknejo ter da kot študentje iz zgornje zgodbe upajo, da jim bo šlo naslednjič na izpitu bolje. Profesorju se ne gre zameriti. Komur to ni jasno, bo težko naredil izpit.

Komentar je iz aktualne, tiskane številke Dolenjskega lista.