I. V.

Pred dnevi nas je presenetil požar v Puconcih, kjer so zagoreli gorljivi komunalni odpadki, namenjeni sežigu v sežigalnici, ki pa je Slovenija nima. Puconci so bili na robu ekološke katastrofe, dim in plini, ki so se sproščali ob gorenju, so ogrozili zdravje okoliški prebivalcev. Se kaj takega lahko zgodi tudi pri nas?

Ukrepanje nujno

Neurejeno ravnanje z odpadki povzroča katastrofalne posledice. Požar v centru CERO Puconci je opozorilo za nujno ukrepanje. Slovenija se že leta spoprijema z nerešenim vprašanjem sežiga komunalnih odpadkov, čeprav zakonodaja določa njegovo izvajanje kot obvezno državno gospodarsko javno službo. Ker primernih kapacitet za termično obdelavo odpadkov v državi ni, se večina gorljivih frakcij izvaža v tujino, kar postaja vse bolj oteženo. Posledično se v regijskih centrih kopičijo velike količine odpadkov, kar povečuje požarno ogroženost. Kljub večletnim opozorilom stroke in izvajalcev komunalnih storitev država še vedno ne izvaja svojih obveznosti, kar vodi v kopičenje odpadkov v regijskih centrih, ki niso bili zgrajeni za tak namen.

Na zgornje vprašanje nekoliko širše odgovarja Simon Štukelj, strokovnjak, ki se z odpadki ukvarja skoraj vso svojo delovno dobo v novomeškem podjetju Komunala, kjer je dolga leta vodil sektor splošne komunale: »Pri obvladovanju komunalnih odpadkov govorimo o tako imenovani petstopenjski hierarhiji oziroma prednostni lestvici glede ravnanja z odpadki. Prva in najbolj želena je preprečevanje nastajanja odpadkov, druga je ponovna uporaba, tretja je reciklaža in šele pri četrti stopnji govorimo o sežigu oziroma energetski izrabi odpadkov. O peti raje ne bi govoril, ker je sploh nepotrebna, to je odlaganje odpadkov. Razen če govorimo o odlaganju ostankov po gorenju.«

Zero waste?

Danes je v povezavi z odpadki zelo pogost izraz zero waste. »Prenos te ideje v prakso bi v bistvu pomenil, da se z odpadki konča vse že pri tretji stopnji. Če bi želeli biti dosledni, že sežig oziroma termična izraba odpadkov ni dopustna. Moje osebno mnenje glede tega je, da je izvedljivost te filozofije mogoča samo na ravni posameznika, kot družbe pa nikakor ne. Mogoče enkrat v eni prihodnjih perspektiv, ko bodo uporabljeni 100-odstotno reciklabilni materiali. Danes pa je v tej izrazito potrošniški družbi še vedno veliko takšnih materialov, ki se na koncu najdejo tudi med odpadki, ki preprosto niso reciklabilni, so pa izjemno energetsko bogati. Zato v današnjem času in družbi preprosto ne moremo mimo sežiganja odpadkov. Takoj moramo jasno poudariti, da pri tem govorimo le o tisti kategoriji odpadkov, ki ostanejo po obdelavi, ko se iz celotnega snovnega toka izločijo reciklabilni odpadki,« pojasnjuje Simon Štukelj.

Brez sežigalnice

Kje je vzrok za kopičenje teh odpadkov? Odgovor je preprost, ker v Sloveniji nimamo niti ene sežigalnice. Imamo sicer dva obrata v Sloveniji, vendar to nista sežigalnici odpadkov v pravem smislu. Gre za industrijske obrate, v katerih se poleg primarnega energetskega vira uporabijo tudi odpadki. V tem primeru govorimo o tako imenovanem sosežigu v cementarni v Anhovem in toplarni v Celju.

V kateri sežigalnici končajo novomeški odpadki, seveda ne moremo vedeti. Po veljavni zakonodaji komunalne odpadke brez predhodne obdelave ni dovoljeno niti sežigati niti odlagati. »Zato vse odpadke od nas prevzemajo določeni prevzemniki, ki iz odpadkov najprej izločijo reciklabilne odpadke, iz preostanka pa se pripravi alternativno gorivo RDF (refuse-derived fuel). Ta goriva se pripravijo po posebni recepturi, ki jo glede na tehnologijo sežiga vsaka sežigalnica določi malce po svoje. Po našem vedenju se večina odpadkov iz Slovenije izvozi v sosednje države, največ v Avstrijo in na Madžarsko,« dodaja.

Požarna bomba

In ker na tem področju nismo samooskrbni, smo odvisni od izvoznih dovoljenj in zmožnosti prevzema določenih količin odpadkov v teh sežigalnicah. V teh sežigalnicah seveda najprej poskrbijo za svoje odpadke, šele potem so vrata odprta tudi tujcem. Poleg tega na to še najbolj vpliva potreba po energiji, torej kurilna sezona ali določena gospodarska aktivnost. »Vsako kopičenje gorljivega materiala, kamor seveda sodijo tudi odpadki, je neke vrste »požarna bomba«. Nikoli ne veš, kaj se dogaja nekje v jedru te mase,« Simon Štukelj odgovori na zgoraj zastavljeno vprašanje.

Sežigalnica sredi mesta

Vprašanje pa je tudi, ali bi bilo mogoče eno takšnih sežigalnic umestiti v naš lokalni prostor. Seveda bi bilo, a že vsako razmišljanje o tem naleti na odločno nasprotovanje javnosti in ustanavljanje civilnih iniciativ. Na Dunaju s tem na primer nimajo težav. Tam delujejo tri sežigalnice, največja Spittelau, pa zaradi svoje umetniške podobe, ki jo je objektu vdahnil znameniti avstrijski arhitekt Hundertwasser, predstavlja mestno znamenitost in turistično zanimivost. Skoraj sredi mesta deluje že 53 let. Na vprašanje o možnosti gradnje sežigalnice v našem lokalnem okolju pa Simon Štukelj odgovarja: »Ko bi ta naša družba vedela, razumela in poznala delovanje sežigalnice, kakršna je ta znamenita dunajska, bi bilo to verjetno mogoče. V sežigalnici na Dunaju letno skurijo več kot 250.000 ton mešanih odpadkov, s toploto oskrbijo 60.000 gospodinjstev oziroma tretjino vseh na Dunaju, količina njenih izpustov pa je 90 % pod mejno vrednostjo. Ampak to mora družba najprej razumeti, ozavestiti in šele potem se lahko začnemo pogovarjati o takih projektih. To pa je kislo, trdo in še grenko jabolko, v katero ni pri nas zagrizla še nobena politika.«