M. B.-J.

M. B.-J.

Konec januarja letos smo na spletni strani objavili članek »Kopina Triplatovi, na odločitev o usodi enote na Majerju še čakajo«. V njem smo med drugim poročali, da je v Črnomlju po dolgih letih spet prispel predlog za grajo kopino za urejanje in varovanje okolja. Krajevna skupnost Črnomelj je za prejemnico kopine predlagala Marto Ano Triplat, lastnico propadajoče hiše na vhodu v črnomaljsko staro mestno jedro, ki jo domačini poznajo kot Skubcovo hišo. Ob tem predlogu se je tedaj razvila razprava, ali je za propadanje hiše res kriva le lastnica, ki je po več desetletjih dobila nazaj nacionalizirano hišo, in ali sta svojo vlogo odigrali tudi občina in krajevna skupnost. Za to, da Triplatova dobi kopino, ki jo bodo podelili ob dnevu Zemlje, je glasovalo 12 od 24 svetnikov, medtem ko jih je bilo osem proti.

Marta Triplat se je danes odzvala na objavo, njen odgovor v celoti objavljamo spodaj:

REKVIJEM ZA MOJIM DOMOM

Velika bolečina je v meni, ko sem se po nalogu gradbenega inšpektorja odločila porušiti moj prvi dom, v katerem sva z mamo preživeli lepe in srečne trenutke. Leta 1957 je te lepe trenutke prekinila nacionalizacija, katere največja žrtev je bila moja mama. Ker ni prenesla situacije odvzema lokalov (mesnice in gostilne), ampak se je borila za vsako ped zemlje, je žal obnemogla. Vedno je govorila: »Ne morem se več videti v tem Črnomlju.« Težko je gledati, kako se po tvoji lastnini sprehajajo drugi ljudje, ki samo pobirajo vse, za tiste čase, moderne stroje iz mesnice. Ničesar pa ne vložijo v obnovo. Moja mama je govorila: »Za obnovo bomo zaslužili s pomočjo lokalov.« Žal do tega ni prišlo. Hiša je propadala. Z mamo sva se odselili v Ljubljano, moj drugi dom, kjer sem si ustvarila družino. Dolgo časa sem se trudila hišo prodati. Znanci so me vedno spraševali, kaj bo z mojo hišo, ali je ne bo kupila občina, saj bi s tem rešila mnogo problemov (nacionalizacijo, Ajdovo zrno, ozko grlo v predmestju centra Črnomlja). Po 40-ih letih, ob vračilu nacionalizirane hiše, se je pojavil kupec in pripravljena sem bila hišo prodati. Hiša pa je bila takrat že v razpadajočem stanju. Vendar se je kupec, po 15-ih letih, odločil, da hiše ne bo kupil. Tako je moj dom veselo propadal.

Občini sem večkrat pošiljala dopise, celo sestanek sem sklicala. Prisostvovali so trije inšpektorji, predstavnica Zavoda za kulturno dediščino, ga. županja in ena od mojih hčera. Brez vsake rešitve.

Pripominjam, da sem od inšpektorjev kar naprej dobivala opomine, da je potrebno najti neko rešitev. Občina kot običajno ni imela posluha, niti denarja, čeprav sem hišo že pred časom ponudila v odkup za 50.000 evrov, s pripombo, da 10 odstotkov takoj darujem v dobrodelne namene.

Prišlo je tako daleč, da moja uboga hiša še komaj stoji, saj se ruši sama v sebe. Tudi zavarovalnica mi je več ne mara zavarovati. Postalo me je strah, da bo opeka ali del ometa padel na ljudi, saj je hiša nevarna za okolico. Na vse to sem opozarjala občino. Najbolj pa me žalosti, da smo prišli do faze, ko moji hiši ni več pomoči. Od inšpekcijskih služb sem prejela odločbo, da je hiša potrebna rušenja. Na to sem bila že nekaj časa psihično pripravljena, čeprav mi je bilo to dejstvo težko sprejeti:

- ker je to moj dom in sem ga želela ohraniti. Življenjske okoliščine pa so me privedle do tega, da imam drugi dom v Ljubljani, kjer sem si ustvarila družino, ki mi pomeni največ;

- ker sem želela ohraniti Ajdovo zrno, ki brez moje hiše nima nobene kulturne vrednosti.

Za vse to bom morala poskrbeti sama, celo financirati rušenje in vse, kar spada zraven.

Vsi tisti, ki tega ne razumejo, naj se zamislijo, kajti dom je samo eden.

Glede kopine pa samo še to: Zavedam se, da moja hiša kazi izgled Črnomlja. Če ne bi bilo nacionalizacije, bi bila stvar popolnoma drugačna. Lepo mi je bilo v Črnomlju. Navsezadnje sem veliko prispevala h kulturnemu in gospodarskemu razvoju in za hišo nisem nikoli zahtevala nobene odškodnine.

Ker smo ravno v letu Ivana Cankarja, pa še ta pomislek iz Pohujšanja…: »O domovina, ti si kakor vlačuga, kdor te ljubi, ga zasmehuješ.« Če bi moja hiša spregovorila, bi kopino najprej dobila država, drugič občina, tretjič kupec in tudi Zveza za kulturno dediščino.

Inšpektor Emeršič, ki ima »zaslugo« za to, da se bo hiša podrla, je govoril samo to: »Hiša je Vaša last, Vi ste zanjo odgovorni.« Res je, hiša je moja last, gospodarijo pa z njo vsi in nikomur ni žal za to kulturno dediščino.