Osebni arhiv

Špela je bila v najstniških letih v slovenskem in evropskem badmintonskem vrhu med mladinkami. Njeno kariero je pred dobrima dvema desetletjema, ko je bila v zadnjem letniku novomeške športne gimnazije, ustavila huda prometna nesreča, ki sta jo doživeli skupaj z leto dni starejšo sestro Urško, prav tako izvrstno badmintonistko. Življenje se jima je zato precej spremenilo. Špela se je tri leta in pol po prometni nesreči vrnila na badmintonska igrišča. Leta 2009 je zmagala na evropskem pokalu na Cipru, trener danske badmintonske akademije iz Odenseja pa jo je takrat povabil, naj se jim pridruži na treningih.

»Prepričal me je in na začetku leta 2010 sem za deset dni odšla na Dansko. Bila sem osupla nad njihovimi razmerami za delo. Imajo dvorane, ki so namenjene samo badmintonistom, in praktično lahko dodatno treniraš, kadar želiš. Poleg tega ti je na voljo fizioterapevt, trener za moč in še marsikaj drugega. V Sloveniji sem takrat o tem lahko le sanjala. Tam sem spoznala ljudi, ki so delili isto strast do badmintona, vsi smo bili tam z istimi interesi. Hitro sem se navadila na novo okolje,« pripoveduje Špela, ki je stanovala pri družini Viktorja Axelsena, ki je aktualni olimpijski prvak v badmintonu.

Badmintonski klub iz Odenseja ji je ponudil, da bi igrala zanje. Priložnost je zgrabila z obema rokama in še danes ji ni žal. Pri odločitvi so jo podpirali tudi starši, ki so ji dali vedeti, da se lahko kadar koli vrne domov. Ta občutek varnosti ji je dal še dodaten pogum, da se je marca 2010 znova odpravila na Dansko. »V glavi sem imela, da bom tam ostala eno sezono in poskušala čim bolj napredovati, potem pa bi se vrnila domov v Slovenijo. Sama pri sebi sem si dejala: Špela, nobenih fantov. A življenje je imelo drugačne načrte,« se spominja.

osebni arhiv Š. S. L.

Vodja marketinga pri mednarodni badmintonski zvezi

Spoznala je Jesperja, s katerim sta postala par in se kasneje tudi poročila. Danska je postala njen drugi dom. Badminton je igrala do leta 2013, nato pa so jo začele pestiti poškodbe, med drugim ji je tudi počila kost v stopalu. Zavedala se je, da se bliža konec njene bogate športne poti in da je čas za nove izzive.

Na pobudo nekdanjega vrhunskega slovenskega badmintonista Andreja Poharja, ki je bil tudi njen trener, ko je nastopala v mladinski kategoriji, se je prijavila na razpis evropske badmintonske zveze za pomočnika vodje dogodkov in dobila službo. Kasneje je napredovala v vodjo marketinga. Med drugim je skrbela za organizacijo mednarodnih tekmovanj in evropskih prvenstev v badmintonu, na katerih je prej sama tekmovala. »Okolje, v katerem sem delala, mi je bilo poznano. Vmes sem še končala podiplomski študij marketinga in komuniciranja na univerzi Southern Denmark, na kateri so imeli odlično podporo za elitne športnike. Moja mama in oče, ki sta oba učitelja, sta vedno poudarjala, kako pomembna je za športnike izobrazba, saj kariere ne trajajo večno. Tega sem se tudi sama zavedala,« pove Špela.

Študentje dobijo štipendijo

Konec leta 2012 sta se Špela in Jesper iz Odenseja, ki je po številu prebivalcev primerljiv z Ljubljano, preselila v København in si tam tudi ustvarila družino. Danska prestolnica ima več kot milijon prebivalcev. Sprva sta živela v stanovanju, pred šestimi leti pa sta na obrobju mesta zgradila hišo. Blizu je morje, v katerem se lahko kopajo. »Super se imamo,« pravi Špela.

Za Dansko velja, da ima visok življenjski standard, tudi cene so višje kot pri nas. »Vse je sorazmerno s plačami. Po podatkih, objavljenih na spletu, je bila lani povprečna plača nekaj več kot 48.000 danskih kron oz. okoli 6.500 evrov. Ob tem je treba vedeti, da so plače kar visoko obdavčene (od 38 pa vse do 60 odstotkov). Vendar je zelo transparentno, kam država vlaga ta denar. Denimo vsem mladim, ko začnejo hoditi na fakulteto, za določeno obdobje pripada štipendija,« pripoveduje Špela.

Osebna trenerka

Po njenih besedah so Danci kot vsi Skandinavci po značaju nekoliko bolj zadržani, potrebujejo nekaj časa, da se komu odprejo. Navdušuje jo njihov odnos do življenja na prostem. Ogromno časa namreč preživijo zunaj, ne glede na letni čas ali vremenske razmere. Na Danskem pravijo, da ni slabega vremena, je samo slaba oprema, zatrjuje Špela.

Z možem Jesperjem sta ponosna starša dveh sinov, 10-letnega Alberta in štiri leta mlajšega Vigga. Po drugem porodu se je odločila, da po osmih letih zapusti marketinške vode in začne delati kot osebna trenerka. »Po rojstvu Vigga me je zelo zanimal poporodni trening za mamice. Jesper me je podprl, da se izobrazim za osebno trenerko, in že pet let kot samostojna podjetnica delam na tem področju. Veliko se ukvarjam z mamicami pred porodom in po njem, dvakrat na teden imam večerne vadbe za moške in ženske, v zadnjem času veliko delam tudi s športniki, ki igrajo badminton in padel (padel je šport, ki združuje prvine tenisa, badmintona in skvoša, op. a.). Padel je na Danskem v porastu in zelo priljubljen.«

Poleg tega v lokalnem badmintonskem klubu trenira mlade igralce od devetega do trinajstega leta starosti, pri nekoliko starejših pa vodi tudi treninge za moč. Ker njen mlajši sin igra košarko, je tudi pomočnica trenerja v košarkarskem klubu. Poleg badmintona je v mladosti namreč trenirala tudi košarko. Tudi njen oče Igor je bil košarkarski trener, zato dobro pozna ta šport.

Čeprav sta z možem že pred leti končala karieri, še vedno poprimeta za badmintonski lopar. Pravzaprav vse pogosteje. Oba igrata za lokalni klub.

osebni arhiv Š. S. L.

Nimajo ocen in domačih nalog

Starejši sin Albert hodi v tretji razred osnovne šole. Slovenski in danski izobraževalni sistem sta si podobna, v nekaterih zadevah pa tudi različna, pove Špela. Tam otroci na začetku ne gredo v prvi razred, temveč začnejo v razredu nič, osnovna šola pa se prav tako kot pri nas konča z devetim razredom. Na njihovi šoli do četrtega razreda otroci nimajo ocen niti domačih nalog. »Pravila se od šole do šole malo razlikujejo. Tudi začetek šole, ki je na Danskem v avgustu, ni v vseh šolah na isti dan. Imajo neke splošne okvire, vsaka šola pa se znotraj teh malo razlikuje.«

Navija za Jonasa in Tadeja

Špela ugotavlja, da so Danci tako kot Slovenci veliki športni navdušenci. Tudi pri njih je nogomet šport številka ena, zelo priljubljeni so rokomet, kolesarstvo pa tudi badminton in tenis. Poleti, ko poteka dirka po Franciji, so ljudje kar prikovani pred zaslone in navijajo za njihovega zvezdnika Jonasa Vingegaarda. »Dobro poznajo tudi Tadeja Pogačarja in Primoža Rogliča, čeprav njegovo ime težko izgovarjajo. Pri nas doma mož seveda pesti stiska za Jonasa, vendar je vesel tudi, če zmaga Pogačar. Jaz pa za oba navijam enako.«

Po savni skok v mrzlo morje

Kadar jim čas dopušča, se z veseljem podajo proti Sloveniji. Špela poudarja, da imamo čudovito naravo, česar se zavedaš, šele ko si v tujini. Na Danskem so od oktobra do marca zelo dolge noči, s pomladjo se dan začne daljšati. Najlepša letna časa sta zanjo pozna pomlad in poletje, ko je na Danskem znosnih 25 stopinj Celzija. Vse leto se kopajo v morju. »Pozimi gremo najprej v savno, potem pa v vodo, ki ima le nekaj stopinj. Poleti se morje segreje do okoli 20 stopinj, za nas je to topla voda,« v smehu pove Špela.

Arhiv