Martin Luzar

Če je četrtek, poštar običajno zgodaj dopoldne v Brezino 77 v Brežicah prinese svež Dolenjski list. Marija Zalokar, ki stanuje na tem naslovu, se kot naročnica tako srečuje z našim časopisom že vrsto let.

»Najprej pogledam novice iz naših krajev, nesreče in komentarje, potem pa še drugo. Veliko vsega je,« pravi Marija Zalokar. Rihard, njen pokojni mož, je zelo rad reševal križanke in je komaj čakal četrtek in Dolenjski list. Ona se križank, pravi, tudi loteva, a jih po navadi ne reši do konca, ker so kar težke. Sicer ve, da si reševalci križank lahko pomagajo s spletom, ampak ona tega ne uporablja.

Zgodbe o ljudeh

Rada je seznanjena z dogajanjem, zato predlaga, da bi časopis več poročal z brežiškega konca. Posebej rada ima zgodbe o ljudeh, o tem, kako živijo, kaj delajo, kaj dosežejo. V njeni družinski zgodbi piše oziroma bi lahko pisalo, da ima sina in hčerko, štiri vnuke in dva pravnuka in da je v hiši veliko veselje, kadar so skupaj.

Za časopis ima Marija v nekem pogledu precej časa. Veliko je namreč sama doma, kadar sta sin Franci in snaha Arijana v službi, vnuk, drugošolec Žan, pa je v šoli. Ampak dolgčas ji ni. Rada kuha in prav ta dan je pripravljala ričet in ajdov kolač, kot sta po okusu vseh, ki so potem že čez nekaj ur sedli za družinsko mizo.

Traktor hrepenenje

Trenutno ni sezona za zunanja opravila. Ko pa je tisti čas, Marija rada dela na vrtu, kjer imajo posajeno in posejano veliko tega – od solate in peteršilja do fižola in paradižnika. Blizu hiše imajo še njivo, v Sromljah pa vinograd.

Omeniti velja njihov traktor. Velik, kot je ta stroj, vsakič znova pomeni neznansko veselje Žanu, ki ga, tako kot mnogi fantiči, občuduje in je ob njem in v njem srečen. Tudi ta sreča spada v zgodbe o ljudeh, tudi tistih, ki kar čez noč zrastejo iz majhnih v velike in pridne in potem hvaležno vozijo traktorje ali delajo traktorje in veliko drugih koristnih stvari za svojo srečo in srečo drugih.

Sarajevska zima

Da bi nekoč vozil, si je očitno želel tudi Jože, Marijin brat. Med pogovorom o Dolenjskem listu, križankah in vrtu je prišel in prisedel. Videti je bilo, da to ni bilo prvič in da ga je bila sestra iskreno vesela tudi tokrat, in vzdušje je postalo tako še malo bolj domače in prijetno, kot je že bilo v pogovoru prej.

Jože je, je povedal, vozil tovornjak pri brežiškem podjetju Prevoz. Potem je bil voznik avtobusa pri podjetjih SAP in Integral. Desetletja za volanom so se zavrtela, kot se je vrtel volan, Jože pa se še danes spominja svojih kamionskih poti križkraž po Jugoslaviji in pri tem tiste sarajevske zime, ko mu je tovornjak zametel sneg tako visoko, da je prišla na pomoč tamkajšnja komunala.

Zapornice v Brezini

Ko je beseda tako nanesla na službo, je Marija povedala, da je delala v Agrarii Brežice. Tja se je vozila s kolesom, takim brez prestav, pozimi se je peljala z avtobusom. Pozneje je imela avtomobil. Njen prvi avto pred tem, ki ga vozi zdaj, je bil legendarni fičko. »Zelo uporaben je bil, primeren za naše poti,« se spominja.

Jože je malce pomislil. »Prej je bilo težje kupiti bicikel kot zdaj avto,« je primerjal čase in zgodbe ljudi. Potem je še nekaj dodal, ker je bil govor ravno o prometu in je beseda kaj hitro nanesla na pogosto spuščene zapornice na bližnjem železniškem prehodu v Brezini. »Nadvoz tam so obljubljali že takrat, ko sem bil še majhen,« je rekel Marijin brat Jože, upokojen poklicni voznik.

Obljub o nadvozu se je do danes nabralo veliko in o njih in razlogih, zakaj ostajajo zgolj obljube, lahko bralci najdejo poročila tudi v Dolenjskem listu.