Matej Makarovič-FIS

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sociolog, predavatelj, raziskovalec ter dolgoletni profesor in pobudnik številnih akademskih projektov, dr. Matej Makarovič, je nedavno stopil na čelo novonastale javne Univerze v Novem mestu kot njen prvi rektor.

Iskanje odgovorov na vprašanje, kako deluje človeška družba, kako jo podrobno raziskovati in po možnosti izboljšati, ga spremlja že skoraj vse življenje.

Njegova akademska pot je preplet obsežnega raziskovalnega dela, družboslovne teorije in praktičnega delovanja, saj sam sebe opisuje predvsem kot človeka prakse, ki rad povezuje kompleksne teoretične koncepte s konkretnimi vsakodnevnimi izzivi in znanstvena spoznanja pojasnjuje na ljudem dostopen in razumljiv način. Zato sta mu v visokošolskem prostoru enako blizu poglobljeno raziskovanje in neposredno poučevanje mladih generacij.

Oblikovanje njegove intelektualne radovednosti in odločitev za akademsko kariero je v veliki meri zaznamovala njegova družina. Oče, dr. Jan Makarovič, je bil priznan psiholog in kadrovski strokovnjak, ki je skupaj z mamo v domače okolje vnesel neskončno željo po učenju ter kulturo strpne in argumentirane razprave o družbenih in političnih vprašanjih.

V javnosti se ob priimku Makarovič pogosto omenja tudi teta, znana pesnica Svetlana Makarovič, s katero pa, kot pravi sam, osebno skorajda ni imel stika. V otroštvu je bila v njegovem življenju navzoča predvsem posredno, s svojimi odličnimi pravljicami. Ob tem Makarovič poudarja, da svetovnonazorska razhajanja v družbi niso pomanjkljivost, dokler znamo medsebojno ohranjati spoštovanje in strpnost.

Čeprav ga je slovenska javnost pred leti poznala kot enega bolj prepoznavnih političnih analitikov in komentatorjev, se je iz te vloge v zadnjem času zavestno umaknil. Kot ugotavlja, je aktualna politika postala preveč polarizirana, analize pa se prepogosto avtomatsko uvrščajo v levi ali desni predal, česar si sam ne želi več.

Sam danes oba politična tabora spremlja s kritično distanco in ključni dosežek v razvoju slovenske demokracije vidi v tem, da se zdaj dovolj pogosto menjavata na oblasti. Raje kot politično razdeljenost, ki jo dodatno spodbujajo algoritmi družbenih omrežij in ujetost v ideološke filtrirne mehurčke, poudarja pomen preseganja delitev in doseganja širšega soglasja o ključnih projektih v skupno dobro.

Kot vzorčni primer takšnega povezovanja navaja prav nastanek javne Univerze v Novem mestu. Projekta ne vidi kot političnega poligona, saj so temelje zanj gradile prejšnje in sedanje oblasti. Kot rektor visokošolske ustanove se bo zavzemal, da bo Univerza v Novem mestu gradila na izkušnjah dosedanjih raziskovalnih in visokošolskih zavodov ter pridruženega znanstvenega in tehnološkega središča Rudolfovo.

Makarovič meni, da glavni cilj novonastale univerze ni tekmovanje z obstoječimi tremi javnimi univerzami v Sloveniji, temveč medsebojno dopolnjevanje in osredotočenost na potrebe regionalnega gospodarstva, mednarodne izmenjave ter razvoj aplikativnih družboslovnih in tehničnih smeri. Prav ta usklajenost z realnim okoljem in zaposljivost diplomantov bosta njeni osrednji prednosti.

Kadar pa odloži rektorsko in profesorsko delo ter za trenutek odmisli akademske in organizacijske obveznosti, se najraje umakne v mir narave in z dolgo hojo sprosti misli, kadar mu čas dopušča, pa si obzorja z veseljem širi na potovanjih v oddaljene kraje in ob spoznavanju drugih kultur.