Peter Železnik

Zaselek Sredgora je nastal proti koncu 17. stoletja kot obcestno naselje, v katerem je živelo v najboljših časih 76 duš. Še leta 1961 je tu živelo 31 ljudi v štirih hišah, štiri leta kasneje pa je bil zaselek zapuščen. Ostale so le z gozdom zarasle ruševine, z najopaznejšim, delno obnovljenim zvonikom sicer podrte cerkvice sv. Marije Magdalene. Prebivalci Sredgore so bili močno odvisni od gozda in dreves, kar se opazi šele v zadnjem času, po prenovi ene od hiš, v kateri se ukvarjajo z nastanitvenim turizmom. Okoli ruševin v zaselku je bila odstranjena grmovna vegetacija, kar je razkrilo mnoge drevesne orjake, obhišna drevesa in zarasle sadovnjake.

V zaselku so tri drevesa, ne nujno največja, vsekakor pa zelo markantna, opredeljena za drevesne naravne vrednote. Ob zvoniku raste prva lipa z obsegom 470 cm, močno prerasla z bršljanom, z vidnimi preteklimi poškodbami krošnje in debla, ki so nastale najverjetneje zaradi udara strele. Kljub vsemu je izredno vitalna, močno olistana in se nikakor še ne misli posloviti. Je značilen predstavnik drevesa ob sakralnih objektih.

Slabih petdeset metrov po kolovozu navzdol nas pričaka naslednja lipa, z izjemno krošnjo osamelca. Lipa je v najboljših letih, dobro prirašča in na njej ni opaziti poškodb.

Levo od lipe pri cerkvi, za manjšo leseno barako, se iznad drevesnih krošenj gozdnega roba kaže tretja lipa. O njeni življenjski zgodbi lahko samo ugibamo, oblika debla pa kaže, da gre verjetno za več zraslih debel odganjkov iz močno poškodovanega drevesa. Zaselek Sredgora je bil med drugo svetovno vojno požgan, saj je bil v njem ekonomat Slovenske centralne partizanske bolnice. Poškodbe bi lahko izvirale iz tega časa.

Omenjene lipe so samo majhen delež zanimivih dreves v zaselku in njegovi okolici. Kdo ve, kakšne zanimive zgodbe bi nam lahko povedala drevesa, če bi znala govoriti.

Peter Železnik, Zavod RS za varstvo narave