Sašo Radej

Januarja 1987 sta se zgodili dve stvari, ki sta močno vplivali in slovensko nacionalno samozavest in krepko pripomogli k odločitvi, da Slovenci izstopimo iz tedanje skupne države, da zberemo pogum in se osamosvojimo. Januarja 1987 je izšla znamenita 57. številka Nove revije s podnaslovom Prispevki za slovenski nacionalni program, Bojan Križaj pa je prav v tistih dneh v Kitzbühelu dosegel svojo zadnjo zmago na tekmah za svetovni pokal v alpskem smučanju. Slovensko pot osamosvojitve so takrat utirali misleci, umetniki in športniki. Brez nacionalne evforije, ki smo jo Slovenci v osemdesetih letih doživljali ob uspehih v smučanju, takrat absolutno slovenskem nacionalnem športu, bi bila pot v samostojnost težja, manj samozavestna, tudi brez prispevkov slovenskih intelektualcev in kulturnikov v 57. številki Nove revije, ki je bila v tistem času izjemno pogumno dejanje, slovenska demokratizacija ne bi tekla tako, kot je.

Zakaj se je treba v tem trenutku spomniti na dva simbolna dogodka izpred 38 let? Ker nas hoče danes neka sprevržena politika prepričati, da so vrhunski umetniki in vrhunski športniki zgolj zajedavci, za katere ne gre zapravljati davkoplačevalskega denarja. Če mislite, da je res tako ali pa morda ni, boste to lahko povedali v nedeljo. Če se boste udeležili referenduma. O zaslužnih slovenskih športnikih, ki so te dni pogosto omenjeni ob zaslužnih in z najvišjimi državnimi priznanji nagrajenih slovenskih umetnikih, se tokrat ne bo odločalo. Morda pridejo pa športniki in z njimi morda še znanstveniki, ki so tudi upravičeni do podobnih priboljškov, na vrsto na enem od naslednjih referendumov.

Pa gre pri tem res le za umetnike in za nekaj sto evrov mesečnega dodatka k pokojninam, zaradi katerih nobeden od njih ne bo obogatel in država zaradi tega ne bo obubožala? Seveda ne. Predlagatelji mirno priznavajo, da gre pri tem le za aktivacijo in poenotenje njihovih že tako zvestih privržencev pred naslednjimi volitvami.

Če bi referendum padel in bi začel veljati nov zakon, ki v nasprotju s starim, še vedno veljavnim, iz leta 1974 predvsem natančneje določa merila za odobritev tovrstnega dodatka in ukinja določilo, po katerem imajo do teh dodatkov pravico tudi prejemniki vdovskih in družinskih pokojnin po smrti upravičenca, bi pač še naprej veljal stari zakon. Poenostavljeno rečeno, je glas proti glas proti uvedbi reda in jasnih pravil na tem področju. Nič drugega. In to nas bo stalo 6,7 milijona evrov. Približno toliko, kolikor bo država zaslužnim umetnikom, preračunano čez palec, plačala dodatkov v naslednjih desetih letih.

Kar pa se tiče očitkov, da gredo dodatki za neko elito, upajmo, da to drži. Duhovno bogat je narod, katerega elita so njegovi največji umetniki. Ali pa se raje vrnimo v Prešernove čase in naj velja njegova Glosa in verz o pevcu, ki mu »vedno sreča laže, on živi, umrje brez dnarja«?