##IMAGE-3621458##

Novomeška gimnazija letos praznuje 270-letnico delovanja. Pred 270 leti jo je ustanovila prosvetljena vladarica Marija Terezija in od tedaj deluje neprekinjeno in je najstarejša splošno izobraževalna ustanova na Slovenskem. Častitljiv jubilej bodo na gimnaziji zaznamovali tudi z nizom gimnazijskih večerov, gosti sinočnjega prvega večera pa so bili umetniki sestri Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah, Nejc Gazvoda in Stane Tomazin, vsi štirje nekdanji gimnazijci. Pogovor z njimi je vodila profesorica Suzana Krvavica.

Sestri Leticia in Irena sta se že zelo zgodaj zapisali glasbi. Kot je povedala Leticia, imata glasbene gene po očetu Robertu, ki še vedno poje pri pevskem zboru, mamina zasluga pa je, da ju je vpisala v glasbeno šolo in da je vztrajala, ko sta se naveličali. Po svoje pa ima nekaj zaslug, da sta se o odločili za tako poklicno pot, kot sta se, tudi profesor matematike na tedanji naravoslovni gimnaziji Franc Hočevar, ki jima je ob neki priložnosti svetoval, naj se ne mučita z naravoslovjem, ampak naj gresta raje glasbo študirat. Medtem ko ga je Irena povsem ubogala, je Leticia doštudirala tudi arhitekturo, a danes tako kot sestra poučuje na novomeški glasbeni šoli.

Na vprašanje, kje se bolje počuti, na odru ali pred učenci, je Irena kot iz topa izstrelila, da na odru, po premisleku pa dodala, da se najdejo tudi nadarjeni učenci s katerimi se splača in je užitek delati.

Pisatelj in režiser Nejc Gazvoda je na gimnazijo prišel tako kot profesorica Krvavica v času 255-letnice gimnazije in je z Rokom Bičkom sodeloval v predstavi, Zgodovina gimnazije v desetih slikah, ki stajo z dijaki pripravljali prav profesorica Krvavica in Natalija Petakovič, ki so jima fantje tedaj s svojo improvizacijo na generalki požrli precej živcev. Nejc Gazvoda je tokrat priznal, da si je že tedaj bolj kot v vlogi igralca želel biti režiser, svojo nadarjenost pa je jasno pokazal že v gimnazijskih letih, ko je še kot dijak z zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide osvojil nagradi Dnevnikova fabula in zlata ptica, prvi literarni večer z njim kot gostom pa so imeli na gimnaziji, ko mu je bilo osemnajst let. Profesorica Krvavica je ob tem povedala, da je bilo, ko je tedaj prebirala njegovo prozo, hitro jasno, da ne gre za začetniško ustvarjanje.

Igralec Stane Tomazin, Kostanjevičan, je bil najmlajši med sinočnjimi gosti. Če so prvi trije svojo nadarjenost kazali že kot dijaki, pa v njegovem primeru temu ni tako. V osnovni šoli je sicer bil član dramskega krožka, v gimnaziji pa se je, kot se je izrazil sinoči, ukvarjal predvsem s puberteto. Da je v njem igralski talent, je na nek način pokazal, ko so se pripravljali na maturo in so obravnavali dramo Matjaža Zupančiča Vladimir. Moral bi prebrati odlomek, a sta ga s sošolcem kar odigrala, Stane je celo potegnil pas iz hlač in z njim hotel našeškati sošolko. Da je šel na sprejemne izpite na igralsko akademijo, pa ni povedal skoraj nikomur, zato je bilo to, da je postal igralec, za marsikoga veliko presenečenje, je pa temu zagotovo botrovalo dejstvo, na katerega je opozoril Tomazin, da je v novomeški gimnaziji zelo stimulativno okolje, ki vzpodbuja ustvarjalnost in v tem dijakom pušča veliko svobode.

Da je tudi danes na gimnaziji precej ustvarjalnih otrok je potrdila tudi profesorica Krvavica, ki je na sinočnjem prvem Gimnazijskem večeru rekla, da je na gimnaziji že petnajst let in da se ji ves čas zdi, da novomeška pomlad še kar traja.

Na naslednjih dveh Gimnazijskih večerih bodo gostje uspešni športniki, znanstveniki in gospodarstveniki.