Stane Tomazin: imamo kulturne dobrine, ki si jih drugi lahko samo želijo
Osnovna šola Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki in Občina Kostanjevica na Krki sta včeraj v šoli pripravila osrednjo občinsko proslavo ob slovenskem kulturnem prazniku. Prireditev so posvetili 130-letnici rojstva Jožeta Cvelbarja s Prekope, pesnika in slikarja, ki je padel med 1. svetovno vojno.
Župan Robert Zagorc je v nagovoru spomnil na kostanjeviško izjemno bogato kulturno dediščino. In s tega območja izhajajo številni umetniki, med njimi tudi Jože Cvelbar, je poudaril župan.
Slavnostni govornik je bil domačin dramski igralec Stane Tomazin. Kot je rekel, kulturno zgodovino določa tudi fizični prostor, v katerem ljudje živimo. To velja še toliko bolj za Kostanjevico na Krki. »Galerija Božidar Jakac, Forma viva, galerija v osnovni šoli, to so stvari, ki bi si jih drugi kraji samo želeli, zato smo lahko ponosni na to, kar imamo. In negujmo še naprej to naše kulturno bogastvo, ki je unikatno v širši okolici.
Povedal je, da je bil učenec šole, v kateri je bila tokratna prireditev. Šolske kuharice so odlično poskrbele za našo fiziološko lakoto, slike, kipi pa so nahranili naše duše, če e lahko tako izrazim,« je rekel.
Po njegovih besedah so jim umetnine, razstavljene v šolskih prostorih, s svojo prisotnostjo ustvarile temeljni odnos do umetnosti, ki so ga na drugih šolah verjetno gojili zelo drugače. Ta odnos ne bi mogel biti mogoč brez vseh zaposlenih v šoli, tako da gre moja globoka zahvala vsem šolskim delavcem, ki pomagajo gojiti spoštovanje do naše kulturne zgodovine in ustvarjajo zavedanje, kaj vse to pomeni,« je poudaril.
Zahvalil se je vsem učiteljicam in učiteljem po celi Sloveniji, ki skrbijo za širjenje kritičnega mišljenja, ljubezni do umetnosti in prepoznavajo talente v otrocih, tako kot so ga v meni. Velikokrat mladi rabijo, da nekdo vidi v tebi nekaj, kar mogoče sam takrat še nisi zmožen videti,« je rekel.
Po njegovih besedah ustvarjalnost posameznika ali skupine povezuje, navdihuje in izpolnjuje. »Umetnost se velikokrat iz različnih smeri omenja kot dekor, ki je nepotreben, in dostikrat dojet kot elitizem ozke skupine ljudi, ki nimajo zveze z realnim življenjem. Tako razmišljanje je nevarno, saj postavlja umetnost v neki okvir, ki si ga po mojem mnenju ne zasluži. Tudi razmišljanje, da so umetnice in umetniki odveč, ker samo živijo na račun davkoplačevalcev, je izjemno ozkogledno in osnovano na ceneni propagandi in predsodkih. Javni sistemi so steber družbe in ko ti sistemi dobro funkcionirajo, je vsa družba zaradi tega boljša. Zato dojemam kulturo in umetnost kot javno dobro, v katero se mora nenehno vlagati in katera mora biti dostopna vsem prebivalcem Slovenije.
Kot je rekel, ima zelo lepe spomine na nekdanji kostanjeviški kulturni dom. »V njem sem začutil tisti les, zavese in spomine, o katerih so mi govorili starši in znanci, npr. spomine na uprizarjanje Miklove Zale. To so spomini, ki povezujejo skupnost. Zato si želim, da bi takšna prireditev, kot je danes, bila v prihodnosti spet v kakšni javni dvorani v javni lasti, kjer bi se skupaj veselili novih spominov,« je rekel Tomazin. Dvorana ga je tu prekinila z močnim aplavzom.
Na prireditvi po scenariju in v režiji Melite Skušek so predstavili filmsko upodobitev življenja Jožeta Cvelbarja.
V sporedu so nastopili Mladinski pevski zbor Osnovne šole Jožeta Gorjupa z zborovodkinjo Mojco Jevšnik, plesalke izraznega plesa z mentorico Janjo Budna Leban, plesna skupina Harlekin s koreografinjo Dušanko Požgaj, recitatorji ter glasbena skupina v sestavi Maša Zagorc – petje, Nejc Jordan – kitara in Jakob Gašpir – klavir. Spored je povezovala Tanja Beber.
Spored, v katerem so med drugim brali pesmi Jožeta Cvelbarja in odlomke iz njegovega vojnega dnevnika, je imel močno protivojno spočilo, s čimer je bilo celotno dogajanje izjemno aktualno. Z vsebino, izvedbo in sceno je prireditev potekala na zavidljivi kakovostni višini.
