Pesniška zbirka Franca Živiča

##IMAGE-3590807##
»Zdaj narod moj je prost in hlapec rešen spon in naša srca trden most. O domu pišem, o ljubezni, o borbi silni za svobodo, premagali smo pot med brezni, pregnali tujo smo gospodo.«
Tako piše v svoji pesmi Moji domovini Franc Živič z Malega vrha pri Globokem, čigar pesniško zbirko Samotne podobe z ilustracijami Rudija Stoparja so nedavno predstavili v kulturnem domu v Globokem.
Pogovor je vodil Drago Pirman, član literarne sekcija Beseda pri Kulturnem društvu Franca Bogoviča Dobova, pri kateri je knjiga tudi izšla. Člani Besede so prebrali nekaj pesmi iz zadnje Živičeve zbirke.
»Sreča je to, da nam lepi spomini ostajajo dlje kot spomini na hudo,« je rekel Živič, ko ga je Pirman povprašal o njegovem življenju. Živič piše tudi o hudem. Pri tem izraža spoštovanje padlim in trpečim v 2. svetovni vojni na strani protihitlerjevskega upora. Razmišlja o sodobni družbi, o čemer govorijo tudi njegovi verzi o kapitalu kot gospodarju, ki celo ogroža sodobne družine. Živič, ki je bil leta 1941 izgnanec v Šlezijo, je v pogovoru tudi dejal, da so hujši od takratnih »lagerfirerjev« nekateri današnji »firerji«.
Omenjeni pesniški večer je spodbudil zbrane k pogovoru in dejanjem. Ravnateljica osnovne šole Globoko Rozika Vodopivec se je Živiču zahvalila, ker je šoli posvetil pesem. Lučki Černelič iz Zveze kulturnih društev Brežice se je zdelo, da je Živičevo pesnjenje preveč temno in žalostno. Živiču je zato predlagala veselejše rime.
Kar ta večer ni povedala pesem v interpretaciji recitatorjev Besede, so dodale zapete pesmi, te niso bile Živičeve, s katerimi se je predstavil Kvartet plus.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se