Novomeškega poletja konec natanko ob desetih
Da bi zadostili kapricam in izsiljevanju enega izmed stanovalcev novomeškega Glavnega trga, se je julijski del festivala Novomeško poletje sinoči oziroma za mnoge pozno popoldne končal že kakšno minuto pred 22. uro, ko je morala svoj dolgo in težko pričakovani prvi nastop zaključiti skupina Luto. Pred njo so s precej krajšim programom, kot bi si ga želeli slišati novomeški ljubitelji glasbe, svojo nalogo opravili tudi Parliament Attack in Krt z bendom.
Koncert treh kakovostnih novomeških bendov, ki imajo vsak na svoj način marsikaj za povedati, bi si vsekakor zaslužil bolj gostoljuben Glavni trg. A ne dokler je naše pojmovanje demokracije tako, da dovoljuje posamezniku, da na račun precej nerazumnega uveljavljanja nekaterih svojih pravic lahko kroji in restriktivno ureja dogajanje v mestnem jedru, za ne ravno malo denarja urejenem prav zato, da se bo v njem čim več dogajalo.
Na predstavitev kandidata za župana Novega mesta je pozvala novomeška pank skupina Parliament Attack in s tem na Glavni trg zvabila tudi koga, ki tja to popoldne vsaj po službeni dolžnosti ne bi prišel, tako pa so, ko so ugotovili, da Macedoni ni dobil dejanskega tekmeca, hitro pospravili svoje snemalne naprave in z dolgim nosom zapustili prizorišče.
Provokacija in zafrkancija sta pomembni komponenti glasbene zgodbe skupine Parliament Attack, ki jo vodi pevec, avtor in ritem kitarist Klemen Berus, po izobrazbi in poklicu režiser in scenarist. Skupina se je rodila davnega leta 2011 za predstavo na neki prireditvi na novomeški gimnaziji, ko so svoje moči za predstavo združili prijatelji, ki so znali vsak nekaj malega igrati na kakšen inštrument in so imeli ideje. Teh jim še danes ne manjka, le da zdaj precej bolj obvladajo svoje inštrumente in se vidno oddaljujejo od panka, ki se je v njihovih rokah močno pozappiril. Ne le njihova muzika, tudi Klemnova podoba z dolgimi črnimi lasmi in zaraščenim obrazom precej spominja na Franka Zappo, Klemen sam pa tudi ne zanika njegovega vzora. S svojim nastopom, na katerem so fantje predstavili del skladb za nastajajoči tretji album, so kar presenetili novomeško občinstvo, ki ga je navdušila tako njihova originalnost kot tudi sporočilnost skladb, ki jih med drugim zaznamujejo tudi ne tako redki ritmični in melodični obrati.
Če za Parliament Attack velja, da jih je precej težko slišati, saj nastopajo bolj poredko, nazadnje smo jih lahko poslušali septembra predlani v oddaji Radia Slovenija Izštekani, pa za Krta velja, da ga ni težko slišati, ne le kot kitarista skupine El Kachon, pač pa tudi kot samostojnega ustvarjalca ob spremljavi svojih glasbenih prijateljev bobnarja Marka Grubarja, kitarista Boruta Peršeta - Hefeta in Dejana Slaka - Slejka, v tem primeru basista. Krt v primerjavi s svojimi predhodniki res ni tako družbenokritično angažiran, a tega tudi njegovemu rokenrolu ne manjka, predvsem pa je bil njegov nastop poln energije, čustev in dobrega rokerskega ropota.
Za Jureta Koširja, frontmena pred leti ukinjene skupine Kill Kenny, smo vedeli, da ustvarja naprej in da pri tem sodeluje z istima glasbenikoma, s katerima je deloval pred tem v Kill Kenny, Dejanom Slakom in Markom Grubarjem. Tudi za ime »nove« skupine smo vedeli, saj je Luto nekaj nove muzike pred štirimi leti predstavil v LokalPatriotu, pred Hudičevim turnom v Soteski in na Črnfestu, a potem se ni zgodilo nič več, le informacije, da naj bi pod producentsko taktirko Tomislava Jovanovića - Tokca pripravljali ploščo, so se pojavile sem ter tja. Po njihovem sinočnjem nastopu je Novomeščanom jasno, zakaj ima praktično ista skupina drugo ime. Od Kill Kenny sta ostala le bobnar in pevec, skupina je ostala brez obeh kitaristov, obogatila pa se je s klaviaturistom in dobila novega basista. Se sliši zapleteno? Saj tudi je. Še bolj. Pri Luto je namreč pevec in avtor glasbe in besedil Jure Košir kitaro zamenjal z basom, Dejan Slak - Slejk pa s klaviaturami. Tudi glasba je povsem drugačna, trdi rock skupine Kill Kenny je zamenjal, kot v eni od skladb pove Jure, novi novi val. Glasba skupine Luto temelji na žlahtni tradiciji jugoslovanskega novega vala in kakšna skladba je izvedena tudi v srbohrvaščini, večina pa za razliko od besedil skupine Kill Kenny, ki je odmevala v angleščini, v maternem jeziku članov skupine, slovenščini. »Človek se pač najlažje in najbolje izraža v maternem jeziku,« komentira svoj jezikovni preobrat Jure Košir.
Festival Novomeško poletje, katerega julijski del se je s koncertom, ki ga je zavod Inja music z Igorjem Ilićem na čelu in neutrudno Anjo Pavlin, ki se je tokrat v skladbi Digitalna kot pevka na odru pridružila skupini Parliament Attack, pripravil v sodelovanju z JSKD in založbo Goga, končal, se bo nadaljeval v sredo, 3. avgusta z nastopom Mance Brlec v Parku novomeške pomladi. Prirediteljem je do sedaj dobro služilo tudi vreme, koncerti so bili dobro obiskani, občinstvo pa je prizorišče vsakič zapustilo zadovoljno.
