Moji babici je njena babica pripovedovala
Mladi raziskovalci naše preteklosti smo se 23. marca zbrali petič. Tokrat v Zagradcu. Na naši podružnični šoli, ki je kmalu ne bo več. Zgrajena je bila leta 1968, pouk v njej pa se je pričel 5. septembra istega leta. Umaknila se bo sodobnejši šoli.
Učenke in učence izbirnega predmeta etnologija (OPK, SRD, SSK) in člane zgodovinskega krožka z matične šole so sprejeli prijazni, svetli prostori, polni življenja in otroškega živžava. Na raziskovalnem taboru so namreč sodelovali tudi učenke in učenci od 1. do 5. razreda z vodjo šole Slavko Nahtigal in učiteljicami Anico Grčman, Vanjo Peček Janoš, Tatjano Črnivec, Alenko Puš, Barbaro Tomše, kuharico Marinko Štravs, hišnikom Jožetom Rusom.
Zadnja leta se zberemo pred veliko nočjo – da obudimo spomine na doživetja ob tem lepem prazniku - hkrati pa spoznavamo tudi zgodovino šole, kraja, njegove kulturne in naravne posebnosti.
Začeli smo z zajtrkom, z mlekom in s polento, vsak pa je za malico v 'škrniclju' dobil še jabolko, kos kruha in pecivo, ki so ga napekle mame in babice v okviru Društva kmečkih žena. Njihova predsednica Helena Žnidaršič je nekaj časa preživela z nami.
K sodelovanju smo pritegnili tudi krajane in ljubitelje ljudskega izročila. Kitni Vrh z okolico nam je razkazal Slavko Blatnik, delovanje Gasilskega društva Zagradec Slavko Ferlin, čebelarje sta 'zastopala' Marjan Volaj in Sabina Zaletelj, Janez Ivan Rošelj pa nam je povedal marsikatero zanimivo zgodbico in anekdoto iz življenja ljudi v teh krajih.
Odlično je poučen tudi o zgodovini kraja. Janez Mohorčič nas je učil plesti košare, Andrejka Butara je pomagala izdelovati punčke iz cunj, Nataša Blatnik in Nada Seliškar sta priskočili na pomoč pri izdelavi rož iz krep papirja, Stane Kastelic pa nas že nekaj let uči izdelovati butare.
Na raziskovalnem taboru, ki je postal že tradicionalen, kot v pozdravnem nagovoru rad poudari naš ravnatelj Marjan Potokar, so sodelovali tudi učitelji in učiteljice z matične šole. Več o tem bomo napisali v etnološkem časopisu Potujemo skozi čas, ki na naši šoli izhaja že šesto leto. Prireditev si bodo učenke in učenci matične šole lahko ogledali tudi na 'prikazovalniku' šolskih dogajanj in na spletni strani šole.
Nekaj delavnic smo že omenili. Dodajmo še druge dejavnosti: barvali smo pirhe, okušali čaje iz babičine skrinje, pripravili velikonočni jerbas, vezli oz. štikali, plesali, obudili spomin na otroške igre v prostem času. Poslikali smo nekaj panjskih končnic, spoznavali modne smernice v stari šoli. Pripravili smo tudi razstavo otroških slikanic, ki so izhajale pred več kot tridesetimi leti, kotiček s šolskim računalom, staro klopjo, z zemljevidi, s stenskimi slikami, starimi učbeniki … Sposodili smo si jih v našem šolskem muzejčku, ki domuje na podružnični šoli na Muljavi.
Posebnost naše razstave so bile vezenine Nade Jevnikar, po domače Skupkove, babice naše učiteljice Anke Švigelj Koželj. Pridružili smo jim še velikonočne prte.
Časovni stroj smo temeljito zavrteli nazaj. Obiskala nas je namreč šolska nadzornica, ki je na šolo v Zagradcu prišla kar s 'kufrom'. Temeljito se je namenila pregledati življenje in delo na šoli. Začela je s čistočo rok, lak na nohtih je bila zanjo novost – predlagala je uporabo sirkove krtače!!! Preizkusila je lepopisje, tudi kakšno glavo si je ogledala nekoliko pobliže, pa šibo je imela s seboj. To je bilo smeha in zabave!
Za kosilo nas je kuharica z matične šole presenetila z enolončnico in s 'štrudljem'. Posladkali smo se lahko tudi z medom v čebelarski delavnici, še prej smo seveda morali izdelati satnico, nekateri pa svečo iz naravnega voska. Ta dejavnost je bila najbolj všeč najmlajšim udeležencem tabora.
Mentorice smo bile vesele rdečih nageljnov, ki jih je prinesla predsednica KS Biljana Gartner za materinski dan in lepo organizirano dopoldne.
Radi bi ohranili naša druženja. Tudi z učitelji. Pozdravit so nas prišli dolgoletni vodja šole Ciril Mišmaš, učiteljica Anica Orel in pomočnica ravnatelja Lidija Zajc. Nekatere smo tudi povprašali o njihovih doživetjih v času poučevanja v Zagradcu.
Vračamo se v preteklost, ohranjamo svoje korenine, dedki in babice nas pred prihodom na tabor opremijo z marsikaterim spominom, ki ga zapišemo. Pa komunikacija in delo v skupinah, strpnost, sobivanje, sodelovanje otrok in odraslih. Upoštevanje razlik v letih, dojemanje vsebin, sprejemnje znanja in veščin – na našem taboru ni sledu o izključevanju drugačnosti – učimo se vsi, eden od drugega!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
