Arhiv Dolenjskega lista

V okviru sedmega Festivala Kulture Kostanjevica (FKK 2024) je Knjižnica Kostanjevica v soboto na vrtu nekdanje Bučarjeve restavracije pripravila literarni zajtrk, na katerega so povabili pisatelja Draga Jančarja.

Z Jančarjem se je pogovarjala vodja knjižnice Alenka Žugič Jakovina. »Za našega spoštovanega gosta ni pretirano reči, da je je sodobni klasik, čigar literarni opus, pisateljski zamah, tako leposlovni kot esejistični in dramski, je vnesel na slovensko literarno prizorišče nekaj nespregljedljivega. Njegov prvi roman Petintrideset stopinj letos praznuje abrahama. Osebna bibliografija Draga Jančarja šteje 903 zapise, njegova dela berejo v več kot trideset jezikih. Prejel je skoraj vse najpomembnejše slovenske nagrade in nemalo velikih nagrad v tujini,« je uglednega gosta predstavila Alenka Žugič Jakovina.

Jančar, ki ima, kot je rekel, Kostanjevico na Krki v lepem spominu, med drugim po srečanjih z Ladom Smrekarjem, pobudnikom in organizatorjem Dolenjskega kulturnega festivala, je v odzivu na vprašanje Alenke Žugič Jakovina o družbeni vlogi besede in o tem, kako se skozi čas spreminja njegov odnos do besede, dejal, da je beseda njegov ključni instrument in da je ključna za človeštvo. Beseda je v umetnosti nosilec simbolov. Ključna je za pisatelja, ključna je za našo medsebojno komunikacijo. Besedo pa po njegovem pogosto tudi zlorabljajo.

»Najbolj svečane besede se najraje izrabljajo. Če ste omenili besedo svoboda, jaz sem jo uporabil v Velikem briljantnem valčku v ironičnem pomenu Svoboda osvobaja. Tam se zavod, kamor ljudi zapirajo, imenuje Svoboda osvobaja. Tone Partljič je napisal dramo Moj ata socialistični kulak, v kateri nekdo očeta svari, češ, kaj pa ti zdaj govoriš, a si upaš vse govoriti? Zdaj, ko je svoboda, moramo paziti, kaj govorimo.' Besedo svoboda je mogoče izrabiti na različne načine. Verjetno je ena najbolj izrabljenih besed, zaradi tega, ker je niso izrabljale samo politične stranke, ne govorim samo o današnjem času, ki ga vsi poznamo, ampak so jo v zgodovini znova in znova izrabljala družbena gibanja, celo umetniška gibanja itn., vsi ti so se sklicevali na svobodo. Tudi mi smo zmeraj znova govorili o svobodi. Dokler je svoboda, bi rekel, v gibanju, dokler teži k nekemu cilju, dokler je to dinamika, dokler je gibanje, je to pametna, svečana, koristna beseda. Ko pa se svoboda instrumentalizira, pa lahko postane svoje nasprotje. Leta petinštirideset so vsi govorili o svobodi, ampak polovica prebivalstva je trepetala, kaj se bo zdaj zgodilo s to svobodo. Seveda so bili vsi srečni, da je konec vojne, jasno, ampak vse te besede o svobodi, ne vse, mnoge so bile izrabljene,« je rekel Jančar in dodal, da o svobodi ne bo govoril politično.

Čeprav se literatura zdi včasih nekoristna v širšem smislu, lahko sodeluje v spreminjanju sveta, je Jančar menil v odzivu na vprašanje sogovornice, ali se bo kdaj zgodila sprava.

Kot je povedal, je njegov roman To noč sem jo videl, v katerem opisuje tragično usodo zakoncev Hribar leta 1944 na gradu Strmol, sprožil širše spravno dogajanje. »Včasih literatura vendar lahko prinese neko, ne bom rekel ravno katarzo, ampak neko pomoč k nekemu spravnemu razumevanju stvari,« je rekel Jančar.

Kot je dejal, literatura ni samo posnetek življenja in posnetek pisateljevega lastnega življenja, ampak je predvsem ustvarjanje, iskanje sloga in načina pripovedi, in če tema pretrese pisatelja, bi se to moralo poznati v romanu ali noveli. »Ne bi rad delal misterija iz umetnosti, ampak je nekaj posebnega. /…/ Z literarnim junakom živiš, trpiš, ljubiš. V trenutku, ko bralec to začuti in vstopi v umetniško delo, postane del tega. Tam se zgodi tista skrivnost,« je dejal Drago Jančar.

V začetku pogovora je igralec Stane Tomazin, kostanjeviški rojak, prebral odlomek iz pisateljevega zadnjega, dvanajstega, romana Ob nastanku sveta.