Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Novomeški skladatelj Tom Kobe je sinoči v cerkvi novomeškega frančiškanskega samostana predstavil svoj tretjo opero, Lenoro. Premiera komorne opere, spisane na predlogo predromantične balade nemškega pesnika Gottfrieda Augusta Bürgerja, je navdušila novomeško občinstvo, ki je tako v času dobrih dveh let doživelo že četrto novo izvirno operno delo domačega skladatelja. Poleg Toma Kobeta, ki je pred Lenoro na oder postavil Krst pri Savici in Pod svobodnim soncem, je pred kratkim premiero svoje prve opere Deseti brat doživel Kobetov nekdanji skladateljski mentor Aleš Makovac.

Burgerjevo Lenoro je v slovenščino prvi prevedel Žiga Zois, France Prešeren pa jo je prevedel na novo in odlično ohranil tako vsebino kot obliko izvirnika. Kobe je za osnovo svoje tokratne opere vzel prav Prešernovo besedilo. S Prešernom se je tako po Krstu pri Savici srečal že drugič.

Zgodba Lenore govori od dekletu, ki čaka na svojega ljubega, ki je šel v vojsko. A ko se kralj in cesarica, utrujena od dolgega prepira, le pomirita med seboj in se vojna konča, med možmi in fanti, ki se vračajo domov, Lenora ne ugleda svojega Vilhelma. Prepričana je, da je mrtev, in tudi njo mine volja po življenju. Ko jo mati tolaži in ji govori, da je njen ljubi najbrž na Ogrskem našel drugo nevesto in se odpovedal svoji veri ter da bo bridkost njenega srca minila ob svetem obhajilu, ji Lenora odgovori: Za to, kar v meni zdaj gorí, gasila, obhajila ni! Al obhajilo skliče iz grôbov ven mrliče? ... O mati, mati! Preč je, preč! Zgubljena sem, zgubljena! O smrt, o smrt, ne čakaj več, de sem bila rojena! Ugasni luč mi vekoméj! Me groba noč in strah obdéj! Ni milosti pri Bogi, gorje siroti ubogi!

Ko se znoči, Lenora zasliši topot konjskih kopit in zvonjenje zvončka nad vrati. Vilhelm je prišel ponjo, da jo odpelje na ohcet, češ da je postelja zanjo že postlana in svatje že čakajo. Jo vzame k sebi na konja in odjaha z njo v noč, na pokopališče, in ko posije jutranje sonce, se Lenorin ženin sesiplje v prah, Lenora pa od žalosti umre.

Preberite še ...

· Kulinarika

Ideje za božanske velikonočne sladice

Tom Kobe s svojo glasbo Lenorino zgodbo aktualizira. Lenoro predstavi kot bolno dekle, ki se ji v blodnjah med umiranjem Vilhelm prikazuje kot prikazen. Njun dialog se vse bolj križa in Lenora sledi njegovemu glasu in umre. Bolj ko gre zgodba koncu, bolj se čuti prisotnost njene smrti.

Kobetova opera Lenora je komorna opera v enem delu. Nastopajo štirje pevci, ki jih spremlja pianist. Lenora je Sabina Gruden, ki je v Kobetovi operi Pod svobodnim soncem pela vlogo Teodore. Vlogo Lenorine matere poje Klemen Torkar, ki je prav tako že sodeloval s Kobetom v operi Pod svobodnim soncem, pred kratkim pa smo ga lahko poslušali tudi v naslovni vlogi opere Deseti brat Aleša Makovca. Smrt je Marko Erzar, režiserka pa Andreja Gruden. Tako kot v prvi Kobetovi operi Krst pri Savici je tudi sinoči za klavirjem sedel pianist Tadej Podobnik.

Kot je v njegovih operah že kar pravilo, v njih Tom Kobe prevzame tudi eno od pevskih vlog. Tako je v Krstu pri Savici pel vlogo Valjhuna, v Pod svobodnim soncem vodjo straže, tokrat pa je odpel vlogo Lenorinega ljubega Vilhelma. Poleg skladateljske in pevske vloge pa je tokrat sodeloval tudi v vlogi producenta in glavnega organizatorja.

Kot pove Tom Kobe, je pri skladanju ritmično sledil klasiki, harmonsko pa je opera Lenora precej bolj svobodna, svobodo pa si je privoščil tudi pri izbiri inštrumentov, ki jih poleg pianista uporabljajo tudi pevci. A ne gre za klasične inštrumente, kot so violina, trobenta ali timpani, ampak med drugim pojoči kozarci, vetrni zvončki, zvonovi in vodafon, glasbilo, ki ga je, ker je kupljeno predrago, naredil sam.

Galerija

Arhiv Dolenjskega lista