B.B., arhiv DL

Jutri zvečer, ob 20. uri bo v Baragovem zavodu na ogled dokumentarno-igrani film Goreči škof, ki govori o življenju nadškofa Antona Vovka.

Ta predstavitev, prva na Dolenjskem, bo gotovo imela posebno težo, saj je nadškof Vovk pred 65 leti ravno tu, na železniški postaji v Novem mestu, doživel brutalen poskus zažiga, ko je prispel z vlakom, da bi v Stopičah blagoslovil na skrivaj postavljene nove cerkvene orgle. Polili so ga z bencinom in zažgali. Vovk je posledice napada s hudimi opeklinami preživel, napadalci pa niso bili nikoli kaznovani - domneve so, da je napad naročila tedanja povojna komunistična oblast, ki je bila zelo sovražno razpoložena do Cerkve. Dogodek, ki je močno odmeval pri nas in po svetu, dobi seveda pomembno mesto tudi v filmu.

B.B., arhiv DL

Film v 55 minutah orisuje življenje in delo nadškofa Vovka, od njegovega rojstva v Vrbi, mladosti, odločitvi za duhovništvo v takratnem liberalnem svetu, opravljanja kaplanske službe v Metliki in Tržiču, do preizkušenj v sedemnajstletnem vodenju ljubljanske (nad)škofije. Leta 1946 je bil imenovan za škofa, vodil jo je do smrti leta 1961.

Posebno težo filmu, ki ga je po scenariju Roka Andresa in v režiji David Sipoša (slednji bo tudi gost filmske predstavitve v Novem mestu) posnela filmska ekipa iz studia Haritude, gotovo daje arhivsko fotografsko in video gradivo ter pričevanja. Kar devetnajst pričevalcev v filmu pripoveduje dejstva in spomine o človeku, ki je bil izreden po človeški plati in kot škof - bil je pogumen, odločen, hkrati pa blag in ljubeč, kot pravijo, nedvomno ena od osrednjih slovenskih osebnosti druge polovice 20. stoletja. V težkih časih med vojno in po njej, ko je vladal trd komunizem, je za nadškofijo in Cerkev na Slovenskem veliko pretrpel in bil »vsem vernikom tistega časa kakor skala in svetilnik,« pravijo v Vovkovem odboru, kjer so se so odločili za snemanje filma. Svetniške poteze Vovkove osebnosti so leta 1999 spodbudile začetek postopka za njegovo beatifikacijo (proglasitev za blaženega je prvi korak v postopku razglasitve neke osebe za svetnika katoliške Cerkve.)

Od smrti nadškofa je minilo dobrih petdeset let - mnogi starejši se ga spominjajo kot škofa birmovalca, saj je zakrament sv. birme podeljeval po župnijah takratne velike ljubljanske škofije. A mlajši rod ga ne pozna. Tudi zato, da bi jih škofova življenjska svetniška zgodba nagovorila, da bi jo ponesli med vrstnike, predvsem pa, da jim postane zgled s svojimi vrednotami, so posneli film o nadškofu Antonu Vovku.

Kot zanimivost povejmo še, da je glas nadškofu Vovku v filmu »posodil« g. Jože Lap, ki je Novem mestu, na Kapitlju, služboval skoraj štiri desetletja.