I. V.

Šentjernejčan Jure Duh je poseben glasbenik. Odličen kitarist je in ima ideje. In domišljijo. V skoraj že pozabljeni reklami je mostiščar rekel: »Kam pa pridemo brez domišljija?«

No, tudi brez domišljije se da živeti in tudi kam priti, ampak ne v glasbene svetove, v kakršne nas zna popeljati Jure Duh. Sam ali s prijatelji, združenimi v bendu 3D prasci, s katerimi je veselo nastopal po vsej Sloveniji. Potem pa je prišla epidemija in je oblast rekla, da se ne smemo družiti.

Covid je resna stvar

Jure Duh je javni uslužbenec, višji svetovalec za promet v Skupni občinski upravi občin Dolenjske in Bele krajine, po izobrazbi diplomirani inženir tehnologije cestnega prometa. Stvar je vzel resno. Recimo. Medtem ko je večina glasbenikov covidno izolacijo razumela po svoje in v kakšnem studiu, zaklenjenem za neželene obiskovalce, ustvarila svoj mehurček, ustvarjala in snemala, je on delal novo glasbo sam. Veliko glasbe. In da ne bi šla v nič, jo je, vsaj tisti del, ki mu je bil najbolj všeč, zapisal na nosilce zvoka. Ne na enega samega. Na tri. Na tri zgoščenke.

Težko je reči, kakšna glasba je to, težko jo je uvrstiti v žanr, kar si nekateri vedno želijo storiti. Z eno besedo bi jo morda najbolje označili z zvrstjo fusion kot nekakšno mešanico bluesa, rocka in jazza, v kateri je čutiti ščepec Franka Zappe. V nasprotju z glasbo 3D prascev, ki se dičijo z imenitnimi odbitimi besedili v kleni šentjernejščini s primesmi angleščine, je glasba na trojnem albumu George Spirit (Jure Duh) inštrumentalna. Jure igra kitaro, klaviature in se poigrava z zvočnimi učinki. Tako kot takrat, ko ima človek veliko časa, ki nam ga med epidemijo res ni manjkalo. 

»Posneto doma v času covida na podlagi slišanih glasov v glavi in sproščeno v okviru zmožnosti prenosa teh v izvedbo z različnimi inštrumenti in drugo opremo, efekti …« je poslušalcu v pojasnilo zapisal na ovitku trojnega albuma. Vseh skupaj je za nas in zanamce shranil 33 skladb, posamezne zgoščenke pa poimenoval Project Guitar & Keys, Project Loop in Project Free. Po naše bi se temu prosto po Prešernu reklo Podvig kitara in tipke, Zanka in Brezplačno ali nekaj podobnega.

O Juretovi brezmejni domišljiji, ki je med covidom dobila še daljša krila, govorijo tudi naslovi, ki so v angleščini. Nekateri le na videz: Telly na Marely, Dirty Dzhukos Theme (Dzhukos je Juretov vzdevek), Harvest ride, Tepih on synts, Medicine for new love, Ride the bull, Makedonji konji itd.

Ker je Jure Šentjernejčan, čeprav danes živi v Mirni Peči, kjer so bolj kot konji priljubljeni motorji, je marsikatera pesem povezana s konji, ki so poleg petelinov najbolj priljubljene živali v njegovem rodnem kraju, zato je na plošči tudi precej konj in jahanja. 

I. V.

Drunkersi in Od Franclna možgani

Kitaro je igral tudi Juretov starejši brat, ki je bil njegov idol, po katerem se mlajši brat želi zgledovati, tako da je kmalu tudi sam začel prebirati strune. Proti koncu osnovne šole je padla ideja, da bi imeli bend, in ustanovili so skupino The Drunkers. Nažigali so rock, najprej priredbe bendov, kot so CCR (Creedence Clearwater Revival) in Pankrti, želeli pa so si ustvarjati tudi svojo muziko. Delovali so lokalno, v Šentjerneju, dlje od Novega mesta in gimnazijske telovadnice niso prišli.

Z odhodom na študij je bilo tega konec, ko je spoznal Dejana Slaka Slejka (danes med drugim tudi basista in klaviaturista skupine MRFY), pa so konec devetdesetih let skupaj z bobnarjem Markom Grubarjem sestavili Od Franclna možgane, bend, ki je že tedaj veselo nažigal fusion, menjal člane, med katerimi sta bila tudi bobnar Jaka Berger in tolkalist Primož Malenšek - Pimps, in leta 2006 posnel ploščo Pofrancljevanje ter leta 2010 še Digitanal.

Prašičje obdobje

Ko se je znova sestala zasedba iz začetkov skupine, njihova glasba pa se je v tem času spremenila, ker so iste skladbe igrali drugače in dodajali kopico novih, so si nadeli novo ime – Prasci, ki so mu, da bi šli nekako v korak z novimi tehnologijami, kasneje spredaj dodali še 3D.

V primerjavi z Od Franclna možgani, ki so leta 2011 izzveneli, 3D Prasci zvenijo bolj konkretno, bolj surovo, bolj umazano, zato ime Prasci nekako vseeno opredeljuje tudi njihovo glasbo. Posneli so tri plošče, prva je bila dvojna in se ji je reklo Pink in Light Blue, temu pa je sledila Brown Train (Rjavi vlak), njenega imena se je Jure domislil v prostoru, kamor gre še cesar peš.

Čeprav jih že od covida ni bilo slišati na odru, niso razpadli, le malo počivajo, pravi Jure Duh, idejni guru skupine. So še nekaj dolžni. Na svojem zadnjem nastopu pred covidom so v Mariboru obljubili izid plošče, ki bo imela prav tako barvasto ime, Orange. Čakamo in se med čakanjem tolažimo s poslušanjem Georgea Spirita.