I. V.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ana Kotar Škarjak je rojena v Novem mestu. Kot večina Dolenjcev in Belokranjcev. Odraščala je v Dolenjskih Toplicah, mladost pa na neki način preživljala tudi v Ljubljani, kjer je obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in študirala na Pedagoški fakulteti. Danes živi in ustvarja v Berlinu, kjer si je ustvarila tudi družino.

S svetom likovne umetnosti, ki ga ima, lahko bi rekli, v genih, se je povezala že precej zgodaj, zato se je tudi odločila za omenjeno srednjo šolo. Vendar študij na Pedagoški fakulteti, kot pravi, ni bil njena prva izbira. Da se je odločila zanj, so jo prepričali program študija likovne pedagogike in profesorji, ki so ga vodili.

»Odločitev je bila po eni strani zelo premišljena, skoraj racionalna. Želela sem si narediti nekaj koristnega, nekaj, kar mi bo dalo trdna tla pod nogami. Tudi družina je to odločitev z veseljem podprla. Danes, kot umetnica v Berlinu, lahko rečem, da tista trdna tla še vedno čakam. A očitno mi je bolj kot varnost od nekdaj ustrezala negotovost,« svojo odločitev za študij likovne pedagogike pojasni Ana Kotar Škarjak.

I. V.

Všeč ji je bilo, da je bil program študija širok in je zajemal vse, od kiparstva in grafike do filozofije in psihologije. Pravi, da je bilo to za njen umetniški razvoj ključno. »Kot konceptualna umetnica se ne vežem na en sam material ali slog. Izhajam iz ideje in ideja sama določa medij, v katerem ustvarjam. Enkrat je to tekstil, drugič zvok, tretjič performans ali risba …«

Berlin jo je takoj navdušil

Prvič je obiskala Berlin pred trinajstimi leti, da bi videla Rundgang, zaključno razstavo berlinske Univerze za umetnost (Universität der Künste) in Umetniške akademije Berlin-Weißensee.

»To me je popolnoma prevzelo. Videla sem mesto, kjer je umetnost povsod, kjer je normalno biti umetnik in kjer se od tega da živeti. S počitnic sem se vrnila prej, kot je bilo načrtovano, samo da sem lahko začela urejati vse potrebno za selitev. V nekaj mesecih sem bila tam,« se svoje morda življenjsko najpomembnejše odločitve spominja Ana Kotar Škarjak.

Pravi, da obožuje multikulturnost Berlina, ko lahko v isti ulici poješ japonsko kosilo, kupiš bosanski burek in slišiš pogovor v štirih različnih jezikih.

»Rada imam, da smo vsi od nekod. Moji prijatelji so iz Japonske, Irske, Francije, z Balkana … Tukaj smo vsi tujci in se zato nekako vsi razumemo. Najtežje pa je prav to, da si kot družina sam. Ni babice, ki bi priskočila na pomoč, ni mreže, na katero bi se lahko oprla. Vse moraš narediti sam, in to te izčrpa na način, ki ga je težko opisati. Prav ta izkušnja je pravzaprav postala del mojega dela.

Umetniška scena pa je seveda izjemna, živa in zdrava, in država jo dejansko podpira,« pripoveduje o tem, zakaj tako rada živi v Berlinu.

Vrnitev je čedalje manj verjetna

»Dolgo smo razmišljali o vrnitvi. Najprej smo se mislili vrniti, ko bi najstarejši sin začel hoditi v šolo. A leta so minila, zdaj je v drugem razredu, in poti nazaj nismo našli. Po toliko letih vrnitev ni tako preprosta, kot se zdi. Berlin je postal naš dom. Tu živimo dlje kot v katerem koli mestu do zdaj in prav tu se je zgodilo vse, kar me je oblikovalo kot umetnico,« Ana razmišlja o vrnitvi v domovino.

»V Berlinu sem tujka, v Sloveniji sem že skoraj gostja. Nisem več čisto od tam in nisem nikoli povsem od tod. A prav v tem vmesnem prostoru sem se našla. Slovenija, Dolenjska, Balkan, jezik, glasnost, način, kako skrbimo drug za drugega, vse to nosim s sabo, ne kot spomin, ampak kot gradivo. Vse to je vpisano v moje delo. Zato ne razmišljam več v smislu ostati ali se vrniti.

Delam med obema svetovoma in mislim, da je prav to moj prostor. Moja želja ni izbrati enega ali drugega, ampak da bi me moje delo neslo naprej, v večje razstave, v institucije, med ljudi, ki jih to nagovarja, ne glede na to, kje sem. In da bi, ko že govorimo o vračanju, del tega, kar ustvarim tam zunaj, lahko vedno znova prinesla tudi domov,« dodaja Ana Kotar Škarjak.

Who Cares?

In del tega, kar se ji dogaja, kar ustvarja in kar doživlja, je pred dnevi prinesla domov s projektom Who Cares?, ki govori o nevidnem in neplačanem delu, ki ga v veliki večini opravljajo ženske oziroma mame. To je delo, ki ga kapitalizem nujno potrebuje, da sploh lahko deluje, a ga sistematično ne prizna, ne ovrednoti in ne plača.

Ana pojasnjuje, da je projekt Who Cares? prostorska instalacija s performativno aktivacijo. Tri performerke delujejo kot eno samo materino telo, razdeljeno na opravila, ki jih vsak dan počnejo ženske doma in ki nikoli niso zares končana. »Razstava ne ponuja rešitve. Postavlja vprašanje: kdo to delo opravlja in koga sploh briga. Naslov nosi prav to dvojnost, who cares kot skrb in who cares kot brezbrižnost.«

»Delo sem naredila iz solidarnosti: do mame, babice, vseh žensk, ki so vse življenje opravljale delo, ki ni bilo nikoli imenovano delo. In naredila sem ga tudi iz jeze. Jezi me, da se to delo še vedno tiho pričakuje od žensk kot nekaj naravnega, medtem ko moški o njem večinoma sploh ne razmišljajo, ker jim tega ni treba. In jezi me, da je tako globoko vpisano v naša telesa, da ga same reproduciramo, ne da bi to opazile. 

Del tega vprašanja je tudi, kako vzgajamo. Deklice še vedno prepogosto vzgajamo v strežnice, v tiste, ki naj poskrbijo za druge, fante pa učimo, da bodo postreženi. A stvari se spreminjajo. Naša generacija ve, da moški prav tako lahko previja, pelje otroka k zdravniku, skrbi za dom. Biti pravi moški ne pomeni čakati, da te postrežejo, ampak biti dejaven člen družine, ki soustvarja življenje in vzgaja svoje otroke. Prav tu, v vsakdanjih odločitvah in v tem, česa učimo svoje otroke, se sistem lahko počasi začne premikati,« o tem, kaj nam želi povedati s svojo novomeško razstavo, pripoveduje Ana Kotar Škarjak. 

Arhiv DL