osebni arhiv

V okviru Knobleharjevega je nedavno gostila 91-letnega Franca Branka Maršiča iz Zaloga pri Škocjanu, ki je predstavil svojo knjigo z naslovom Spomini - kako sem rastel iz srednjega veka v dobo elektronskih čudežev, ki je lani izšla pri založbi Literarnega kluba upokojencev Slovenije.

Maršič je bil prav počaščen, da se je prvič predstavil domačemu občinstvu in povedal je marsikaj zanimivega iz svojega življenja. Kot pravi, mu je bilo kot desetemu otroku v 13-članski revni kmečki družini menda kar usojeno, da gre po svetu.

Zanimiva pot iz Prekmurja do Nancyja

Pot ga je iz rodnega Prekmurja vodila kot 15-letnika najprej v semeniško gimnazijo na Reki, saj si je njegova zelo verna mama želela, da postane duhovnik. »Toda namesto Brezmadežne Marije so se mi prikazovale punce, zato sem po pol leta po nasvetu razumevajočega spovednika od tam pobegnil domov,« odkrito pove Maršič. Materino željo, v družini imeti duhovnika, je kasneje uresničil najmlajši sin, žal šele po njeni smrti.

Franc Branko si je delo našel v gradbeni industriji kot težaški delavec, obenem pa je opravil še večerno ekonomsko srednjo šolo. Po dveletnem služenju vojaškega roka je dobil službo v računovodstvu. Našel si je tudi dekle in ko sta kot mladoporočenca odšla na potovanje v Francijo k njegovi sestri ter k ženini sestri, sta tam kar ostala. Zdelo se jima je bolj zanimivo kot v Jugoslaviji.

Ni znal niti besede francosko

Dokler Franc Branko ni znal francoščine, je opravljal razna ročna dela, ko je obvladal jezik, pa je dobil boljšo zaposlitev v računovodstvu in dvajset let je delal v banki.

Z ženo sta si ustvarila družino, na svet so prišli trije otroci in med odraščanjem sta se po 17 letih z njimi za dve leti vrnila v Slovenijo – zato, da se naučita jezika svojih prednikov. Kot pravi naš gost, so jima zdaj za to hvaležni.

Po vrnitvi v Nancy je Franc Branko še 13 let delal v banki, se s 60. letni upokojil, potem pa je bilo tudi več časa za pisanje. Že prej je članke s svojimi razmišljanji objavljal tako v francoskih časopisih kot v slovenskih, npr. v Nedeljskem dnevniku in v Rodni grudi. Prekrižaril je velik del sveta, po ločitvi od žene pa se je odločil za vrnitev v Slovenijo, v »dom ljubezni in veselja,« kot je imenoval družinsko hišo, ki jo je pred 26 leti gradil. Zdaj tu preživlja starost in je zadovoljen.