FOTO: El Kachon ob obletnici
Novomeška blues-rock skupina El Kachon je ob desetletnici delovanja v Kulturnem centru Janeza Trdine pripravila pravi spektakel in se na dobri dve uri trajajočem koncertu sprehodila med skladbami s svojih štirih albumov, tokrat v preoblečeni bolj sveži obliki z gosti, del pa tudi v akustični podobi.
Začelo se je z grmovjem. Ne v grmovju, ampak z grmovjem, prvo ploščo oziroma natančneje zgoščenko, ki jo je topliško-novomeška bluzovska selekcija izdala pred devetimi leti, jo poimenovala In the Bush oziroma po naše V grmovju, na njej pa so tako kot na naslednji Permanently Lubricated Nuts peli v angleščini, maternem jeziku bluza. Potem so ugotovili, da se da marsikaj povedati tudi v slovenskem jeziku in posneli še dve plošči, leta 2016 Svet dovoljenih laži in v koronskem času leta 2020 Mi nismo, ki je prvi vinilni album katere koli dolenjske rokovske skupine.
Svojo peto ploščo so posneli na koncertu ob desetletnici delovanja v Trdinovi dvorani Kulturnega centra Janeza Trdine. V živo. To bo koncertni album. Koncertni albumi so bili nekoč priljubljeni, imeli so jih Rolling Stonesi, Bob Marley in Lačni Franzi. Pa še kdo. Vsakdo, ki je kaj dal nase. El Kachoni ga bodo imeli.
Posneti album v živo ni tako kot snemati ploščo v studiu, kjer danes običajno snemajo vsak inštrument posebej, tudi stokrat, če je treba, dokler ni zaigrano tako, kot si je zamislil producent, in potem vse posneto še tako in drugače obdelajo. V živo pa ni ponavljanja. Kdor se je zmotil, se je zmotil in to bo tudi na plošči. Ampak se splača zamižati ob kakšni napaki. Muzika, posneta v živo, ima dušo. Glasbeniki jo zaigrajo občinstvu, živim ljudem, ki so plačali vstopnico in jim zaploskali, če jim je bilo to, kar so slišali, všeč, ljudem, ki tudi zapojejo z bendom, če poznajo besedilo. Tega se v studiu ne da narediti.
Novembra je minilo deset let od nastanka skupine El Kachon. Levičarski kitarist Tomi Perinčič, topliški priseljenec iz Kobarida, razposajeni Topličan Andrej Barbič Krt in novomeški zet iz Zemuna basist Dejan Gerbec Radaković Sondža so pred tem muzicirali v nekem drugem bendu, imenovanem Master Volume, ki pa je razpadel, še preden je prvič stopil na oder. Iz tiste druge polovice so pozneje nastali Party Boys, omenjeni trojici pa so se pridružili podturnški bobnar Aleš Hrvat, ki ga je kmalu zamenjal Novomeščan Žiga Dobravc, ter nekoliko pozneje pevki Špela Kopač in basistova žena Tina Gerbec Radaković ter tolkalec Primož Malenšek Pimps. Skupino je potem kmalu zapustila prva pevka Špela, dobili pa so tudi klaviaturista Mladena Cetino, ki pa tudi ni ostal dolgo z njimi. S klaviaturisti nekako niso imeli sreče, nekaj časa je z njimi sodeloval pianist in skladatelj Mileta Grujić, ki zdaj igra pri Malih bogovih Vlada Kreslina, na snemanjih in na nekaj koncertih jim je priskočil na pomoč vojvodinski prijatelj Nenad Patković, sicer kitarist skupine Šinobusi, na jubilejnem koncertu pa so nastopili skupaj z enim najbolj cenjenih slovenskih klaviaturistov Davorjem Klaričem.
Jubilejni koncert ob desetletnici delovanja so Kačoni načrtovali za lanski november, a je tedaj šlo vse narobe. Igrati pred zaradi epidemioloških omejitev na pol prazno dvorano pred zamaskiranim občinstvom ni bilo tisto, kar so si ob jubileju želeli, potem pa je v bend vdrla covidna okužba in koncert so morali prestaviti na marec. Na srečo.
Želeli so se predstaviti nekoliko drugače, kot jih je občinstvo vajeno, zato so pripravili nekaj presenečenj. Na koncertu so se sprehodili skozi vseh deset let svojega ustvarjanja. Igrali so le lastne skladbe, del koncerta pa izvedli akustično. Kot gostje so se jim na odru pridružili Davor Klarič, Robert Oven in pevka Simona Lešnjak, za izvrsten zvok pa je poskrbel njihov sokrajan iz Dolenjskih Toplic Miha Arnuš Arni. Koncert so posneli z več kamerami, posnetke pa bodo uporabili za video koncerta ter morda izdali celo DVD.
