Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Fatamorgazičnosti in Okus po pelinu sta knjigi, ki sta ju pred kratkim izdala in sinoči v Trdinovi sobi Knjižnice Mirana Jarca predstavila nekdanja novinarja Dolenjskega lista Jože Simčič in Tone Jakše, Ješča vešča pa je ob tej priložnosti nastopajoča posebna glasbena skupina, ki jo vodita hči in sin nekdanjega novinarja, pesnika in glasbenika Milana Marklja in vnuka skladatelja, organista in glasbenega pedagoga Antona Marklja Ana in Primož Markelj.

Jožeta Simčiča, Toneta Jakšeta in Milana Marklja, ki se je sinoči z njima pogovarjal o njunih knjigah, pa ne povezuje le nekdanje skupno službovanje na Dolenjskem listu ampak tudi dolgoletno prijateljstvo in druženje v prijateljski klapi, ki se je že v njihovih mladih letih poimenovala z Ubogi bratje bendijški in se še vedno redno dobiva.

Fatamorgazičnosti je Simčičev knjižni prvenec, čeprav začetki njegovega literarnega ustvarjanja sodijo v dijaška in študentska leta, ko je poleg pisanja za šolska glasila tudi igral v ljubiteljskem gledališču in sredi šestdesetih let snemal amaterske  filme. Po študiju primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti se je najprej zaposlil v Industriji motornih vozil, kjer je urejal tovarniški časopis Kurir, kasneje pa pri Dolenjskem listu. Po osamosvojitvi je krenil tako rekoč v podjetniške vode in začel izdajati svoj časopis z gospodarskimi temami Profit.

Fatamorgazičnosti je zbirka kratkih zgodb, ki jih je napisal in objavljal v sedemdesetih in osemdesetih letih v Anteni, Mladih potih in Dolenjskih razgledih, nekdanji literarni prilogi Dolenjskega lista. Sam svoje spise označi za majhne potopise po svoji duši. Čeprav se v uvodu v maniri večno dvomečega starega novinarskega mačka sprašuje, ali je to sploh literatura, je njegov dvom povsem odveč. Njegove zgodbe so literatura, njegov slog pa je bil kljub mladim letom, v katerih je ustvarjal objavljeno v svoji prvi in, upajmo, ne zadnji knjigi, svojstven, oseben in močno prepoznaven, v sedemdesetih letih najbrž še nekoliko predčasen, danes pa povsem sodoben. Kot je sinoči njegovo pisanje označil Milan Markelj, je Jože Simčič že pred več kot štiridesetimi leti pisal tako, kot danes pišejo pisatelji mlajše generacije.

V Simčičevih zgodbah boste težko našli nekaj, kar ima rep in glavo oziroma precej bolje rečeno po šolsko - uvod, zaplet, jedro, razplet in zaključek. Gre za niz impresij duhovno občutljivega človeka, ki vidi in čuti marsikaj, kar običajni človek morda niti ne zazna, za s čustvi nabite fragmente zgodb ljudi, odnosov, prividov, sanj in tudi erotike, tiste naravne, ki jo je vsak mlad človek čutil, sanjaril o njej in jo včasih z vso strastjo obredno in včasih zgolj kar tako, mimogrede, doživel, a se je današnji pisci marsikdaj preveč izogibajo. Simčičevo knjige je ilustriral Štefan Markelj, ki je prav tako član druščine Ubogih bratov bendijških.

Okus po Pelinu Toneta Jakšeta je novinarska knjiga, je zbirka reportažnih zapisov novinarja, ki je na svojih službenih poteh oziroma, kot temu pravijo novinarji, na terenu, slišal pretresljive zgodbe iz časa vojne, revolucije in povojnih težkih in tragičnih časov. Vse zgodbe so bile objavljene v Dolenjskem listu, večina v osemdesetih letih, ko je tedanja oblast že nekako dovolila tudi pisanje o prej popolnoma tabuiziranih temah.

Podnaslov Okusa po pelinu je Novinarstvo z dolenjsko dušo. Tone Jakše je v knjigi zbral šestindvajset zgodb. Gre za resnične in pretresljive zgodbe dolenjskih ljudi, ki jih je srečal in se z njimi pogovarjal v okviru svojega novinarskega dela, zgodbe o nasilju okupacijskih vojska in medsebojnem nasilju Slovencev, o skrivaštvu, o smrti, o borbi za preživetje, o internaciji, lakoti, človeški zlobi, naivnosti, zavedenosti in vsem gorju, ki ga s sabo prinaša vojna.

Čeprav so bile vse te zgodbe že objavljene, Jakše pravi, da so bile tedaj nekako prezrte, da se nihče ob njih ni prav zamislil, danes, ko nanje lahko gledamo z nekoliko večjo distanco, pa so še bolj aktualne.