Arhiv Dolenjskega lista

Štirinajst let po prvem je Založba Goga pred dnevi izdala in predstavila tretji  roman Sama Dražumeriča Enakonočje v Montevideu. Zgodba se dogaja na železniški postaji, ki je neke vrste zapor oziroma prevzgojna ustanova, v kateri Generalisimova vojaška hunta prevzgaja takšne in drugačne nasprotnike režima.

Novi postajni asistent Klar, njegov mentor Mauro, gostilničarka Marta in Vincenc, kartoščipec, kot sprevodnika imenuje avtor, so glavne osebe Dražumeričevega romana Enakonočje v Montevideu, v katerem enakonočje ni niti omenjeno, da ne govorimo o Montevideu.

Leta 1971 v Novem mestu rojeni Samo Dražumerič je pred Enakonočjem v Montevideu izdal tri pesniške zbirke: Ulica (1991), Kel-te-ta ulica (1993) in Tiha mačka in keltski metulji (1997), sodeloval pa je tudi v antologiji mladih literarnih ustvarjalcev Novega mesta in okolice In P. veritas (1994), v dvojezičnih pesniških listih Iz vode, iz sebe (1997) in zborniku literarnega kluba Dragotina Ketteja Enaindvajset (1999). Njegov prvi roman je bil Fantazija smehljajev, ki ga je prav tako pri Gogi izdal leta 2000, drugi pa Lovci na oblake, ki ga je leta 2003 izdal pri Založbi Mondena.

Osrednja osebnost zgodbe je Klar, ki v samo dveh dneh uvajanja v delo doživi marsikaj - posluša zgodbe o Marti, ki mu jih pripovedujeta njena ljubimca Mauro in Vincenc, se druži s klošarji in prostitutkami, popije ogromno alkohola in zase in za klošarje zvija cigarete, je ves čas hvaležen poslušalec takšnih in drugačnih zgodb in skupaj z Maurom reden obiskovalec Martine restavracije, kjer zrela lepotica buri spolne fantazije svojih gostov, tudi tistih, ki vedo, kako je v njenem objemu in še kje drugje tudi.

Dražumerič v romanu Enakonočje v Montevideu ne polemizira s totalitarnimi režimi, v kakršnem se dogaja njegova zgodba, prej bi lahko rekli, da jih romantizira, čeprav ne odkrito. Nasilje režima opisuje kot nekaj normalnega, a s tem pozornemu bralcu vseeno vzbudi gnus in odpor pa tudi zadovoljstvo ob sreči, da živi na drugem koncu sveta, kjer je življenje kljub krizi boljše, tako rekoč človeško.

Rdeča nit zgodbe je erotika, ki se praktično od začetka pa skoraj do konca romana izraža skozi pričakovanje spolne združitve Klara in Marte, čeprav Klar sicer ne kaže nobene posebne simpatije do seksapilne Marte, ki do usodnega dne spretno nadzoruje oba svoja ljubimca. Ko se po večerji v dvoje zgodi, kar se je imelo zgoditi, kar Dražumerič opiše precej temeljito z vsemi podrobnostmi tega dejanja vred, je hitro vsega konec za vse, tudi za Klara, le da zanj na drug način, kot za druge.

Dražumeričev pripovedni slog temelji na mnogobesednosti, večkrat pretirani, išče in izumlja nove besede in nove bolj ali manj posrečene in duhovite primerjave, kar je glede na to, da se vse skupaj od Klarovega prihoda na postajo in odhoda na svobodo zgodi v dveh dneh, tudi nekako razumljivo.