Bergerjev portret ljubezni
V Anton Podbevšek Teatru so se v sklopu enajste lastne gledališke postavitve režiser Matjaž Berger in številna igralska zasedba soočili z uprizoritvijo tako rekoč klasičnega dela ameriškega pisca Henryja Jamesa (1843-1916) Portret neke gospe. Kako jim je uspelo izredno obsežen roman strniti v gledališko igro, so včeraj v skoraj poltretjo uro trajajoči izvedbi prvič predstavili novomeškemu občinstvu.
Izvedba je ob za gledališko uprizoritev skrajšanem besedilu potekala podprta z video posnetki, ki so poleg pretanjeno zasnovne glasbe - nekje med Bachovimi suitami za čelo, Verdijevim Nabuccom oziroma Zborom sužnjev in sodobno ambientalno glasbo - občinstvu pričarali različna okolja. Lahko salon angleške podeželske graščine, njen vrt, notranjščino katedrale, okolje Firenc, antične zapise v kamnu ali pa so poudarjali značaj posameznih likov.
Igra je skozi tri odre in poglede v prostoru različno nameščenega občinstva dosegla več viškov, njen ritem se je stopnjeval, hkrati je ponujala več gledaliških pristopov in osebnih tolmačenj. Poleg vzorca družbe, ki jo je opisal James, se je večplastno raztezala v različne razsežnosti, tako gledališko večmedijske, kot miselne.
Osnovno delo posvečeno vprašanjem družbe v drugi polovici 19. stoletja, osebne svobode, odgovornosti, izdaje, prikrite spolnosti, nasprotij med starim in novim svetom ter z moško nadvlado ujete ženskosti, je Bergerju skozi 93 slik, skoraj filmskih kadrov, izven izvirnega zaporedja in v obratnem vrstnem redu, uspelo prezrcaliti v sodoben čas pohlepa, sovražnih prevzemov, kriznih stanj in ravno tako, čeprav manj, zatirane ženske svobode.
Skozi vprašanja o svobodi in neodvisnosti, tudi pluralnosti družbe, je režiser upodobil vrsto značajev in različne oblike ljubezni. Družinske, osebne, posredne, iskreno predane, zlorabljene. Berger je prikazal portret družbe, hkrati pa novomeškemu z njegovim delom manj seznanjenemu občinstvu tudi zanj manj značilen, a hkrati izredno poznavalski gledališki pristop.
Portret neke gospe v prevodu Rastka Močnika, Bergerjevi režiji in ob dramaturgiji Nane Milčinski so tolmačili: Borut Veselko, Uroš Potočnik, Draga Potočnjak, Ana Ruter, Akira Hasegawa, Jadranka Tomažič, Nana Milčinski, Ana Urbanc, Jana Zupančič, kostanjeviški rojak Branko Jordan, Janez Starina, Peter Harl in Novomeščanki, Irena Yebuah Tiran ter Leticia Yebuah Slapnik. Scena na treh odrih je bila Bergerjevo delo, kostumograf je bil Alan Hranitelj, glasbo je prispeval Peter Penko, za video posnetke pa je poskrbel Nejc Gazvoda.
