Babičeve karikature na sevniškem gradu
Junijski gost Radogosta je novomeški karikaturist Branko Babič, hišni karikaturist Dolenjskega lista, fotograf, nekdanji radijski novinar in grafični oblikovalec. V goste k Rudiju Stoparju je prišel skupaj s svojim velikim belokranjskim prijateljem Tonijem Gašperičem, s katerim sta skupaj pošteno nasmejala sevniško občinstvo, pa ne le s Babičevimi karikaturami, temveč tudi s situacijskim humorjem, Toni pa tudi s spisom o ženinih shujševalnih izkušnjah. Tokratno razstavo je Branko Babič poimenoval Kvarikature - politične in pivske.
"Kje jih jemlje," je bilo pogosto slišati med udeleženci odprtja razstave v stari galeriji sevniškega gradu, kjer so, kot pove že naslov, prevladovale karikature slovenskih politikov in pijancev. Če za pijanske velja, da so brezčasne in jih lahko uporabi ob kateremkoli času, bi za politične mislili, da imajo zelo kratek čas trajanje, pa ob pozornejšem ogledu Babičevih političnih štosov lahko ugotovimo, da so tudi nekatere več let stare karikature še vedno ali pa znova aktualne.
"Babičeve Kvarikature so že 89. razstava v okviru niza Radogost. Pesnikov in slikarjev je kolikor hočeš, satirike, ki ti nastavijo ogledalo, pa lahko prešteješ na preste ene roke. Naša nocojšnja gosta sta satirika, sta sejalca plemenitega smeha, hudomušneža par excellence," je Branka Babiča in Tonija Gašperiča v uvodu predstavil Rudi Stopar, Babič pa je je povedal, kako se je začel ukvarjati z likovno umetnostjo: "Vzel sem ogledalo in narisal samega sebe. Potem je prišla mimo soseda, pogledala sliko in me pohvalila, kako lepo sem narisal njihovega kužka."
Branko Babič se je rodil leta 1952 v Varaždinu, otroštvo in mladost pa je preživel v strogem središču Zagreba, kjer je sredi sedemdesetih let srečal Belokranjko, ki ga je jeseni leta 1976 zvabila k nam. S karikaturo se je srečal že v mladosti, pri sedemnajstih letih pa se je srečal z legendarnim hrvaškim karikaturistom Otom Reisingerjem, ki je pobiču, ko je opazil, kako ga veseli karikatura, dal nekaj osnovnih napotkov, ki se jih Branko drži vse življenje: "Poba, če se želiš ukvarjati s karikaturo, glej svet z očmi malega človeka, ki ga nihče nič ne vpraša. Ti lahko spregovoriš namesto njega. Tega se drži, imej svoj nivo in ne riši prostaških stvari. Ne žali. Če nekoga žališ, moraš pričakovati njegov odgovor."
Resneje, za denar, se je z risanjem zabavi ljudstva in prijateljev namenjenih risb začel ukvarjati pri devetnajstih letih. Skoraj ni bilo pomembnega jugoslovanskega časopisa, v katerem ne bi bilo njegovih karikatur. Bil je tudi novinar, dopisnik Večernjega lista, pa grafični oblikovalec, likovni urednik in celo radijski voditelj. Za eno od številnih radijskih reportaž na radiu Zagreb je bil nagrajen na radijskem festivalu v Milanu.
Ko je prišel v Slovenijo, je prvo službo dobil v tedanji SDK, po enem letu pa je odšel v Trimo za urednika tovarniškega časopisa in propagandista, v Labodu je bil vodja propagande, leta 1986 se je v Dolenjskem muzeju zaposlil kot fotograf. Risal je karikature tudi za znameniti slovenski satirični časopis Pavliha, kamor ga je sprejel Božo Kos, in v Dolenjskem listu, kamor ga je pred malo manj kot štirimi desetletji sprejel tedanji direktor Avgust Avbar, precej je risal tudi za potrebe ljubljanske televizije.
Po letu 1991, ko je pustil službo v muzeju in se kot fotograf spustil v podjetniške vode, dvajset let ni risal, a potem je bilo preveč za povedati, da se ne bi spet oglasil s svojimi risbami. Pravzaprav ga je k vrnitvi h karikaturi pred šestimi leti spodbudila razstava, ki jo je odprl skupaj s predstavitvijo zbirke satiričnih zgodb Tonija Gašperiča Njen zlati nasmeh.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
