Nisem knjižni molj, ravno tako pa ne spadam v skupino ljudi, ki knjig ne marajo. Včasih zavijem tudi v knjižnico in preberem kakšno dobro knjigo.

Nekega dne sem se na mamino željo odpravila v Knjižnico Brežice. Mami v prostem času rada prebere kakšen roman, kar se mi zdi dolgočasno. Tako sem ji na oddelku za odrasle, kjer so romani, poskusila poiskati knjigo.

Moj pogled pa je pritegnil gospod na invalidskem vozičku. Skušal je doseči knjigo, ki pa je bila zanj previsoko.

»Deklica, mi podaš knjigo, prosim,« me je ogovoril.

»Seveda, » sem mu odgovorila.

»Ti že bereš romane?« me je začudeno pogledal.

Povedala sem mu, da roman ni zame, ampak sem ga izbrala za mamico. »Kaj pa berete vi?« sem bila radovedna.

»Odkar sem priklenjen na voziček, veliko berem. Ne hodim več v službo, zato preberem vse, kar mi pride pod roko. Posebej všeč so mi knjige, ki pripovedujejo o življenju otrok v Afriki,« je nadaljeval.

»Preberi tisto knjigo, ki je na zgornji polici, gotovo ti bo všeč,« mi je svetoval.

Segla sem po knjigi, se mu zahvalila za klepet in se poslovila. Knjiga me je navdušila, saj pripoveduje o dečku, ki je živel v Afriki. Ker doma niso imeli veliko hrane, je bil podhranjen, Skoraj bi umrl, a je preživel s pomočjo humanitarnih akcij, ki pomagajo ljudem v stiski.

Knjiga mi je bila res všeč. Odločila sem se, da bom tudi sama pomagala vsem, ki potrebujejo pomoč.