Kaja Selko

Kot pravi kustos razstave Goran Milovanović, umetnica v svojem slikarstvu ves čas žanrsko ostaja v polju krajine, vendar to ni zgolj posnemanje narave v smislu tega, kar vidi oko. Krajine so prispodoba njenega intimnega notranjega sveta, njena tišina, s katero se odziva na trenutno stanje v svetu.

»Že desetletja prepoznavna avtorska poetika z abstraktnimi likovnimi formami gradi prostor, ki je na meji vidnega, na meji intuitivno doumljivega. Njene abstrahirane krajine so zamrznjen prostor časa, brez dogodkov – a vendar govorijo. Govorijo v jeziku svetlobe, barve in kompozicijske tišine, ki nagovarja globoko plast gledalčevega doživljanja,« pravi Milovanović. 

Misel, molitev ali spomin

Apolonija Simon v prostor postavi na primer človeško figuro ali drevo, ki mu določi razmerje s celotno sliko, potem ustvarja s plastenjem, značilnim za tehniko olja na platnu. »Subtilni prehodi barv, zamegljeni obronki, lebdeča svetloba snujejo prostore, ki niso zgolj krajine, temveč imaginarni prostori kontemplacije, torej krajine, ki ni zunaj nas, temveč v nas. Umetnica razume naravo ne kot zunanji svet, ki bi ga bilo treba ujeti na platno, ampak kot notranji prostor, ki je odsev duhovnega. Vsaka slika Apolonije Simon je tako povabilo k zbranosti, tišini, pogledu navznoter,« pravi Milovanović. Po njegovih besedah razstava vabi »k tihemu zrenju in poslušanju slike, v katerem krajina postane misel, panteistična molitev ali spomin«.

Galerija Božidarja Jakca

Po besedah kustosa Apolonija Simon naravo občuti in predstavlja kot brezčasen prostor, njene slike ne potrebujejo naslovov, saj je pomen ravno v odsotnosti konkretnega pomena. »Vse, kar je, je občutek povezanosti med človekom in pokrajino. Ne kot razmerje, temveč kot enovitost. V slikah Apolonije Simon se uresniči redka likovna alkimija, ki povezuje čas, svetlobo in človeka v en sam trenutek tišine. Dela ne pripovedujejo zgodb, temveč ustavljajo čas in prav v tem tihem zastoju se najde tisto, kar je najgloblje. V času, ko nas svet preplavlja z glasnostjo in podobami, je slikarstvo Apolonije Simon dragocen spomin na možnost tihe navzočnosti. Spomin na krajino, v kateri duh diha skozi barvo, svetlobo in tišino,« pravi kustos Goran Milovanović ob razstavi, na katere nedavno odprtje so prišli tudi številni slikarkini sodelavci iz Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer od leta 1999 poučuje risanje, od leta 2022 pa je tudi ravnateljica.

Apolonija Simon, akademska slikarka in magistrica umetnosti, se je rodila v Brežicah. Diplomirala je na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, končala specialistični študij slikarstva, potem je bila na Akademiji za likovno umetnost tri leta asistentka za risanje in slikanje pri prof. Andreju Jemcu.