osebni arhiv B. M.

##IMAGE-3715956##

V soboto se je domov vrnila slovenska enota reševalcev s psi, ki so pomagali pri iskanju preživelih po rušilnem potresu v Turčiji. Med njimi je bil tudi Borut Modic iz Grosuplja, ki je za nas časopis dejal, da si človek kar težko predstavlja, za kako silovit potres je šlo.

Z ekipo slovenskih reševalcev so v turško pokrajino Hatay prispeli prejšnjo sredo zjutraj in nemudoma začeli iskanje morebitnih preživelih. »Mesto, na katerem smo delali, je veliko kot Ljubljana. Tam naj bi živelo več kot 400.000 ljudi, po neuradnih informacijah pa zaradi številnih Sircev, ki so zbežali iz svoje države, kar okoli milijon. Potres je mesto popolnoma uničil, nič več ni uporabnega, vse je sesuto. Hiše, ki so ostale, so razpokane. Nekatere večje stavbe so nagnjene za več metrov; najbolje je, da se jih podre,« je razmere v Turčiji opisal 56-letni Modic, ki je tudi predsednik Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenija.

Cilj slovenskih reševalcev je bil odkrivanje lokacij preživelih oseb. »Šli smo v ulico in prečesali vsako hišo. Naši psi so šolani za iskanje preživelih, zaznajo vonj človeka in to pokažejo z lajanjem, s kopanjem, z nakazovanjem. Ob vsaki takšni najdbi smo jih spustili do izvora vonja, da so najdbo potrdili. Ko so jo potrdili vsaj trije psi, smo nadaljnje reševanje predali turškim reševalnim službam, ki so bile na lokaciji, mi pa smo šli naprej in se nismo vračali nazaj. Tako smo pregledali kar veliko območje,« pove Modic.

Koliko življenj so tako uspeli rešiti, ne ve natančno. »Dobili smo povratno informacijo, da so našli več deset preživelih,« doda.

Pri reševanju so bili pozorni tudi na varnost psov, kajti med ruševinami je bilo ogromno stekla, pločevine, keramike in drugih ostrih predmetov. Od sedmih reševalnih psov se jih je pet precej resno poškodovalo. Večinoma so imeli porezane blazinice, zaradi poškodb so dobili šive. »Tudi moj pes je bil šivan; kar tam smo ga zalepili, da je lahko nadaljeval svoje delo. Ob prihodu domov sem ga odpeljal k veterinarju, da ga je pregledal in oskrbel. Zdaj je že dober in teka naokrog,« pravi Modic.

Občutki ob prihodu domov so mešani; kar nekaj ljudi so rešili iz ruševin, številnim pa na žalost niso mogli pomagati. Podobe ruševin, trupel in brezupnosti jim bodo še dolgo ostale v spominu. »Videl sem ogromno mrtvih, ki so prve dneve kar ležali na ulicah, saj jih službe, ki so bile za to pristojne, niso uspele tako hitro odpeljati. Na začetku tedna so bili podatki, da je potres terjal več kot 30.000 življenj, a mislim, da bo ta številka na koncu krepko višja,« meni Modic.

»To izkušnjo si bom zapomnil za vse življenje. Res pa je, da takšne situacije ljudje doživljamo različno. Sam se znam v takšnih situacijah precej distancirati. Ko sem šel v Turčijo, sem imel pred seboj jasen cilj, da ne grem tja sočustvovat z ljudmi, kajti če me to ujame, ne bom mogel pomagati. Šel sem opravit svoje delo po najboljših močeh in se vrniti domov k družini. Stvari zdaj prihajajo za menoj. Ko gledaš mamo, kako v obupu joka ob izgubi bližnjih in ne ve več, ali ima še smisel živeti, te stisne pri srcu. Narava je pokazala svojo moč, proti njej smo žal tako nemočni. A prepričan sem, da če bi bila gradnja v Turčijo po standardih, kot so v Sloveniji, bi bilo precej manj porušenih objektov. To je bila tempirana bomba,« pravi Modic.

Razmere v Turčiji so vse bolj kaotične, prebivalstvo je vse bolj nemirno, raste tudi kriminal. »Ljudje so obupani. Ko je bil eden izmed naših zdravstvenih tehnikov na ruševini, je prišel nekdo do njega in mu dejal, da je tam spodaj hiša prijatelja, od koder so po njegovih besedah prihajali glasovi otroka. Odgrnil je jakno in mu pokazal pištolo, češ, boš šel ali ne. Tudi zaradi varnostnih razmer smo se umaknili iz Turčije,« še pove Modic.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.