Humanitarna akcija uspela nad pričakovanji: paraplegik Sandi dobil avto
Z današnjo predajo novega kombija se je tudi uradno zaključila humanitarna akcija zbiranja denarja za nakup avtomobila za paraplegika Sandija iz Črnomlja, ki bo njemu in njegovi mladi družini odprla še eno novo, lepše poglavje v življenju. »Ni dovolj besed, s katerimi bi se zahvalila vsem, ki so prispevali za nakup prepotrebnega avtomobila za mojega Sandija. Hvala, hvala in še stokrat hvala. Posebna zahvala pa gre naši sosedi Gordani Piljić, ki je videla našo stisko, in prijateljici Rozaliji Gršič, ki je organizirala humanitarno akcijo,« je ob današnjem dogodku s solznimi očmi dejala Maja Bartolj.
Vsem se seveda zahvaljuje tudi Rozalija Gršič kot vodja akcije, predvsem pa družini, da je zbrala pogum in povedala zgodbo. "Hvala Gordani in Maji Pucelj, ki sta veliko pomagali pri akciji. Največja zahvala pa gre zavodu Rosa, to je zavod za osebno asistenco in dolgotrajno oskrbo, ki izvajajo osebno asistenco tudi Sandiju. Njihov direktor Jože Pučko ima veliko zaslug pri tem, da je avto tuka," je poudarila.
Pred blokom je stal nov kombi, ki zdaj čaka še na prilagoditev, da bo vanj lahko Sandi zapeljal z invalidskim vozičkom. Avtomobil, ki ga imajo zdaj, je namreč star, lahko bi rekli že na robu delovanja, a še večja težava je, da mora Maja Sandija, ki je precej težji od nje, sama dvigniti iz invalidskega vozička in prestaviti v avtomobil ter seveda tudi nasprotno. In vse to dvigovanje vsa ta leta je tudi na njej pustilo posledice.
Ob začetku akcije aprila letos, v katero sta se vključila tudi Zveza paraplegikov Slovenije in Škofijska Karitas, so želeli zbrati okoli 9.500 evrov za deset let starega nissana, ki je že imel klančino in pasove za pritrditev invalidskega vozička. Našli so ga v Avtohiši Real iz Ljubljane, a ker se je izkazalo, da je za Sandija na vozičku premajhen, so se odločili, da zbiranje nadaljujejo toliko časa, da bodo lahko kupili primernega. Trud je obrodil sadove, vse skupaj so ljudje, ki se jih je dotaknila njihova zgodba, prispevali nekaj manj kot 33.000 evrov, družina sama pa je za slabe tri tisočake vzela kredit in tako so prišli do novega renaultovega kombija, pri nakupu katerega jim je zelo na roko šla tudi Avtohiša Real.
Življenje, polno preizkušenj
Danes 45-letnega Sandija je na invalidski voziček leta 1997 prikovala nesreča z motorjem, ki jo je imel na cesti Lokve–Semič. Po dobrem mesecu in pol v ljubljanskem kliničnem centru, v katerem je bil dva tedna v komi, in letu dni rehabilitacije v Soči se je vrnil domov v Ručetno vas. Leta 2017 so mu odstranili ledvico, nato pa še dva prsta na nogi.
Pet let po nesreči je srečal Majo, ki jo je Sandijeva osebnost prevzela. Prvih nekaj let sta živela pri Sandijevih starših, potem pa sta se tudi zaradi prostorske stiske odločila, da si postavita svoj dom. Vesela sta bila, da gresta na svoje, a takrat se je začelo tudi njuno trpljenje. Napako sta naredila že na samem začetku, saj sta skromno hiško zgradila brez ustreznih dokumentov. Želela sta jo legalizirati in pridobiti dokumentacijo, a brez uspeha. Razmere za življenje so bile izjemno težke, saj nista imela tekoče vode, elektriko sta za silo napeljala iz očetove hiše, hiška ni bila izolirana in zato vlažna.
Maja je sicer delala v semiški Iskri, a misel, da je Sandi doma sam brez vsakršne pomoči, jo je vseskozi preganjala. Pustila je službo, se zaposlila kot družinska pomočnica, pred tremi leti pa kot osebna asistentka. Družina mora danes preživeti z okoli 1.000 evri mesečno, ker Sandi razen majhnega varstvenega dodatka ter dodatka za pomoč in postrežbo prihodkov nima. Čeprav je na invalidskem vozičku in nezmožen za kakršno koli delo, mu invalidnosti niso priznali. Ko je imel nesrečo, je bil namreč star 18 let in se ni več šolal, redno zaposlen pa tudi ni bil, čeprav je opravljal priložnostna dela.
Prelomno leto 2023
Leto 2019 je bilo najbolj srečno v njunem življenju, ker sta postala starša ljubke Lije, na drugi strani pa tudi eno najtežjih, saj sta živela v neustreznih življenjskih razmerah.
Letošnje leto pa je zanje prelomno v pozitivnem smislu, saj so se iz nemogočih razmer preselili v 42 kvadratnih metrov veliko občinsko stanovanje, ki je v pritličju in prilagojeno invalidu. Oba sta hvaležna črnomaljski občini in njihovi predstavnici Nini Tomec za vso pomoč pri rešitvi stanovanjskega problema. Zdaj so dobili še avto. In kam se bodo naprej zapeljali? »Na Ranč Aladin na Gomilo pri Mirni, seveda. To je Lijina največja želja,« je dejala ganjena Maja.
Njuna Lija in otroci iz skupine Ribice z Žano, Andrejo in Matejo iz enote Čardak Vrtca Črnomelj so s pesmijo popestrili tudi današnji prevzem avtomobila, s harmoniko pa učenci Tanje Simončič.
